Naslovni antagonizem pručujoče knjige je privlačen tudi zato, ker vzbuja nelagodje. Je primerno v isti sapi omenjati smeh in smrt, mar ni prvo v popolnem nasprotju z razpoloženjem ob izgubi, z žalovanjem? 

Če se ozremo v čas antične Grčije - in se ob tem trudimo izbrisati iz spomina udeležbo na morebitni pogrebščini v kakšnem bolj veselem koncu Slovenije, ki se je v sorazmerju s količino zaužitih maligano spreminjala v razbrzdano veseljačenje - morano dvome o primernosti odločno zavrniti. Obredni smeh je bil namreč že tedaj sestavni del pogrebnega rituala, saj naj bi humor (zlasti črni), s tem pa življenje samo zvedel na absurd - in sočasno pokazal na njegovo "pravo" vrednost, ga poveličal.....iz spremne besed.