Avtorica v monografiji analizira proces priseljevanja kitajskih državljanov v Slovenijo na prelomu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje. Besedilo osvetljuje kompleksne odnose, prakse in reprezentacije najštevilnejše populacije med priseljenci iz Ljudske republike Kitajske v Sloveniji - Qingtiancev, ki živijo v Sloveniji, vendar ohranjajo stike z domačimi in vzdržujejo čezmejne aktivnosti. te obsegajo tako kraj izselitve, torej Qingtian na jugovzhodu Kitajske, kot tudi številne lokacije priselitve v Evropi, pa tudi drugje. Na podlagi dolgoletne večprizoriščne etnografske raziskave avtorica pokaže na priložnosti in prisile na obeh straneh migracijskega procesa ter na izvirne odgovore Qingtiancev, katerih prakse in strategije so utemeljene v prepričanju, da je prostorska mobilnost tudi družbena.

Knjiga je teoretsko, epistemološko in metodološko zrela analiza, saj se je avtorica učinkovito spopadla s temeljnim, navidezno banalnim, vsakdanjim in privajenim problemom svoje teme, transnacionalne migracije: kot s problemom ljudi, ki je morda v svoji izvirni motivaciji zasebniški, ekonomski, življenjski, stvar osebnih in družinskih ekonomij, njegov prisilni okvir pa je prečenje državnih meja in legislatur, ekonomskih in političnih sistemov ter cele vrste neformalnih ovir, ki konstituirajo dinamiko med tujstvom in domačijstvom.  Besedilo prav tako sistematično razgrinja slovensko tranzicijsko razklanost in brezciljnost, ki na noben novi družbeni fenomen ne more in ne zna reagirati na kakorkoli konstruktiven način, temveč zgolj s hostilno indiferentnostjo: nobena slovenska publika, s katero so kitajski migranti v stiku, še manj pa kaka od državnih aparatur , teh prebivalcev ne gleda kot integralni del slovenske vsakdanjosti, kaj šele prihodnosti, v katerih je fenomen transnacionalnih migracij redno razpoznan kot del problema, ne del diagnostike lastnih neplodnih in nekonstruktivnih socialnih stanj....iz recenzije.