Ena pomembnih misij umetnostnega muzeja je, da zagotovi kar najbolj trajno možnost razstavljanja umetnin. Od začetkov v letu 1918 dalje se je Narodna galerija spopadala s prostorskimi problemi, ki jih je vsa desetletja občasno in sproti reševala, tudi še potem ko je leta 1925 dobila domovanje v Narodnem domu in je v tej stavbi leta 1928 postavila prvo stalno zbirko.

Skupaj z naraščajočim številom umetnin se je večala prostorska stiska. Matična palača Narodne galerije – Narodni dom –, stavba s konca devetnajstega stoletja, je postala premajhna in neustrezna. Dr. Anica Cevc, ravnateljica v letih med 1965 in 1991, si je zelo prizadevala za prostorsko razširitev. Pridobila je parcelo na severni strani Narodnega doma in skupaj z arhitektom Edvardom Ravnikarjem zasnovala véliko Narodno galerijo. Njena vizija se je postopno uresničevala, najprej z gradnjo tako imenovanega Novega krila po Ravnikarjevih načrtih, ki se je začela leta 1991. S to stavbo smo pridobili prostor za občasne razstave, moderne pisarne, knjižnico, fototeko in predvsem ustrezne depojske prostore. Zgornje nadstropje je bilo v celoti namenjeno razstavni dejavnosti. Povezava z matično palačo je bila uresničena že v tej fazi, a le v kletni etaži. Sledila je gradnja povezovalnega dela po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti leta 2001, ki ga je dodatno osmislila selitev Robbovega vodnjaka leta 2008....