Glavni lik romana nima imena. Ima pa zato nekoliko nenavadno službo in tudi precej neobičajen pristop do nje. Je paliativni oskrbovalec, ki učinkovito, morda še preveč, skrbi za umirajoče. Da bi ublažil tesnobo, ki ga obhaja med delom in še zlasti po njem, piše dnevnik. In da ne bi pozabil. Ko ima delo, ko torej ljudje ob njem umirajo, je videti, da ima stvari bolj ali manj pod nadzorom. Ko ga nima, se zdi, da se mu počasi podira svet. Njegova ustaljena srečanja s pivskimi tovariši in partnerko Katarino postajajo vse krajša. Beži, do onemoglosti bezlja naokoli ali se kje skriva. Vse bolj obupan je, ko išče alibi za svoja zločinska dejanja, ki to morda niso, in vse bolj osamljen, ko inkriminira prijatelje, ki to morda so. V oskrbovalčev preganjavični notranji svet so tako spretno všita vprašanja smrti, samomora, umora, evtanazije, krivde ... To nenavadno delo Gašperja Kralja, ki opisuje podrobnosti smrti in umiranja, hkrati pa se osredotoča na drsenje prvoosebnega pripovedovalca v norost, je, kot je v spremni besedi napisal Matej Bogataj, »nadvse artikuliran romaneskni prvenec, ki ga po slogu lahko uvrstimo v območje med Kovačičevim romanom Deček in smrt in Robbe-Grilletovim Voyeurjem ter Beckettovimi junaki«.

Preberite recenzijo knjige.

Knjiga je v izboru finalistov za nagrado kresnik.