Novele so skoraj ves čas nevsiljivo začinjene s črnim humorjem, kar značaje junakov obarva s hrabalovsko človeško toplino, ki še tako samosvoje in marginalne junake približa na doseg roke, ki nasmeji, pretrese in daje misliti. Plastičnost Vincetičevih junakov je tako otipljiva, da jih kljub težki in vseprisotni mermolski senci v vsakdanjem ali domišljijskem življenju srečuješ še dolgo potem, ko novele odložiš. Prav zaradi mnogoterih odtenkov svetlobe in teme, ki nam jih prinaša pričujoča knjiga, kratkost našega bivanja ni kratka in sprijaznjeno topa, ampak skrajno občutljiva, erotično naelektrena in neskončno daljša od svojih začrtanih poti.....iz spremne besede.

Odlomek:
Rad je imel njene, kot je sam dejal, hudomušnice. Rad njeno hojo, zadnjico, ki je mično poplesovala, roke, ki so se zmeraj izmaknile, ko se jih je želel dotakniti, prsi, ki jih je bilo pod široko bluzo zgolj za breskvici, oči, ki se niso dale ujeti, tudi če so se zasolzile. In po malem so se venomer. Najbrž od prepiha ali od stalnega vetra, ki je vlekel skozi Sarang. Mesto je bilo namreč v gorskem koritu, le proti jugu, torej proti južni polsestrini, se je hribovje poleglo v planoto. Kar je bilo idealno za samo zasnovo: Sarang je bil kot na pladnju, kazal je le južno naličje, hrbet pa je bil hladno naslonjen na gorski masiv. Zato je v skicirko jasno zapisal, da je treba sence proti gorskemu masivu kar črtati. Kot je odslej črtal vse ženske.