Urbani geograf in kritik Andy Merrifield se navezuje na intelektualno dediščino »klasikov« kritične urbane teorije Henrija Lefebvra, Davida Harveyja in Manuela Castellsa. V tej knjigi je postavil tezo, da je »urbano« mogoče razumeti s pomočjo kolektivne reprodukcije delovne sile in mesto kot enoto tega procesa reprodukcije. Mesto ni več polje reprodukcije, temveč je polje produkcije, je prostor, ki ga kapital neposredno pleni in ga spreminja iz žive krajine v čisti finančni instrument. Bogati, vplivni ljudje urbani svet izrabljajo kot strategijo akumulacije, ki posledično proizvaja (nove) prostorske in družbene neenakosti. Teoretiki »starega« urbanega vprašanja (Castells) so upali, da bo urbano spodbudilo nastanek družbenega gibanja. Merrifield tezo obrne, saj meni, da je ključni vidik in etični imperativ Novega urbanega vprašanja, da moramo narediti participatorno urbano družbeno gibanje, ki bo na novo postavilo pojem antikapitalistične politike, ponovno zahtevalo »pravico do mesta« in rešilo problem urbanega.