Kocbekova esejistika se v desetletju 1941–1951 močno prevesi v programsko-politično pisanje, ki deloma še vztraja na nivoju družbenokritične esejistike, pogosto pa se že spušča na ravnino praktičnosporazumevalnih besedil (poročila, okrožnice, navodila, politični pamflet ipd.). Velika množina gradiva nam je narekovala delitev desete knjige na dve vsebinsko in časovno zaokroženi celoti.

Prvi del tako vključuje njegove spise, ki so nastali v obdobju od pomladi 1941 do jeseni 1943, ko odide v Bosno in prevzema politične in oblastne naloge v okviru AVNOJ-a. Zapisi prinašajo njegovo avtentično videnje in razumevanje procesa nastajanja Osvobodilne fronte, ki se v marsičem razlikuje od partijskega, npr. Razvoj NOB v Sloveniji. Vse od začetka in vključno s prvimi povojnimi leti skuša zmeraj znova, neutrudno in zavzeto, mestoma celo že nekoliko nervozno pojasniti nazorsko (ideološko) podstat, vsebino, obliko in vlogo krščanske skupine v OF. Ta tematika je posebej živa in zgoščena v začetku, ko za sodelovanje še skuša pridobiti širše zaledje katoliških množic, inteligence in celo duhovništva.