Pasijonska igra iz Železne Kaple je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, vsebuje besedilo starejših verzij pasijona, ki izvirajo iz izgubljene slovenske jezuitske dramatike 17. stoletja.

Igra obsega kar tri samostojne predstave: na Veliki četrtek dopoldan, zvečer pred Velikim petkom in na Velikonočni ponedeljek. Kapelski pasijon je poleg Škofjeloškega pasijona drugo slovensko dramsko besedilo baročne dobe, po obsegu pa je s 123 odstavki in 2.758 verzi eno najobsežnejših v slovenski dramatiki. Neznani pisec rokopisa je ob koncu 18. stoletja začetne prizore predelal, da bi pasijon rešil pred prepovedmi. Toda v rokopis je vključil tudi nekatere odlomke najstarejše slovenske dramske tradicije, ki jih ne najdemo nikoder drugod: misterijska prizora o Materi Božji in spokorjenem Grešniku ter o tehtanju pokojnikove Duše sta prvovrstni baročni besedili, ki ju je kapelski pisec rešil in ohranil slovenski literaturi.