Avtonomni prostori so detektorji spregledanih potreb. Kažejo, kaj mestu manjka in da ne potrebujemo oblasti, da si ustvarimo tisto, kar potrebujemo in česar si želimo. Socialni cesntri so boljši kot centri za socialno delo. So tovarišice, ki ti posodijo denar, ko zagusti, poslušajo tvojo pesem, ko rabiš občinstvo, ti ponudijo streho nad glavo, tuš, skrivališče, ko bežiš, večerjo, pivo na kredo, objem, ko jočeš, in pesti, ko se moraš braniti, spremstvo k zdravniku, na zavod za zaposlovanje, pri iskanju stanovanja, pravnih problemih, nastavijo vse svoje kilograme pred policijo, ki te skuša deložirati. So najboljše tovarišice, so sestre.

V avtonomnih prostorih je osebno politično. Ki prinese za sabo nenehen konflikt, porajanje, spreminjanje, razhajanje in srečevanje. To je horizontalnost. Samoorganizacija. avtonomija. Vse gre bolj počasi in je bolj naporno, a mpak smo bolj svobodne. Ni perfect, je pa lajf. Besedilo je poskus raziskovanja možnosti prepletanja detektiranih potreb v fronto kontramoči in poskus prikaza praks samoorganiziranega socialnega dela, brez katerih avtonomni prostori pa tudi skupnosti na splošno ne bi obstali.