Monografija prikaže samosvoje pesniško žitje Jožeta Udoviča, ki je z ustvarjanjem poezije začel tik pred 2. svetovno vojno in nadaljeval v vojnem času. Poezija, ki je nastajala med vojno in v prvih letih po nji, je bila vpeta v usodno družbeno dogajanje, vezana na vojno tematiko, v poetološkem pogledu pa naslonjena na domačo tradicijo. France Pibernik nam pokaže, kako si je Udovič kmalu po vojni utrl pot do sodobne svetovne poezije in se zavzemal za modernizacijo slovenske pesniške ustvarjalnosti, sam pa našel stik z modernizmom in nadrealizmom, kar je v največji meri uveljavil v osrednji pesniški zbirki Ogledalo sanj (1961).

Kot zgodni modernist je uporabljal svobodno pesniško obliko in izredno bogato, skrajno dognano izraznost, predvsem pa uveljavljal lastno pesniško avtonomnost in z njo dokončno zavrnil poetiko uradno proklamiranega socrealizma. Z izbranimi prevodi iz svetovne književnosti (Lorca, Pasternak, Dylan Thomas, Kafka, Joyce, Broch) in z obsežnimi eseji je slovensko kulturno javnost približeval literarnemu dogajanju po svetu.