Pesmi Alenke Rebula niso le estetska kreacija, ampak govorijo o času, v katerems smo. Pomenijo pričevanje o naši usodi in biti. Govorijo o človeku in svetu v luči resničnosti, ki prihaja iz poguma pričevalke. V tem smislu so v poetični poplavi redke kot roka, ki ti pomaha sredi množice.

Alenka Rebula nam po svoji globinski poti, nakako kot reka ponikalnica, vrača pesem. Pesem ni več šifra s kristalnimi odsevi, ki počiva na od bralca oddaljeni strani. Ni pisava, v kateri moraš ugibati, kje se skriva emocija. Pesmi Alenke Rebula zmorejo močno metaforiko, nenavaden čustven naboj in obenem milino, ki se obrača od sočloveka, do otroka, do moškega, do očeta, do matere, do naroda, do drugega, ki vendarle je in ni izginil. Beseda ljubezen ni več popevkarsko banalna. Vrača se nam kot zavest o sebi, ki potrebuje trud. Pomeni odnos do drugega, ki zahteva boj in muko, a pomeni odkritje, da drugi je, da lahko pride, se odkrije in potem nismo pribiti na križ gluhe samote.