Vesna Šare po pesniški zbirki Sedem kotov moje sobe preseneča z novo, še bolj izbrušeno in visokopotezno zastavljeno pesniško zbirko Skoraj človek. Kdor je zadnja leta spremljal razvoj njene poezije, je bil priča veliki ustvarjalni potenci, jeziku, ki se je razdiral in sestavil v svežo pesniško govorico.

Toda srž te zbirke ni samo v jezikovno presežnih besednih zvezah, drznih metaforah in ludistično izpeljanih besednih igrah, pač pa v prvi vrsti v osrednjih naklonih osrednjega subjekta. Ta je, glede na predhodno zbirko, bolj izpovedno osvobojen, neizprosno oster in globoko analitičen. Skoraj človek namreč sploh ni človek, ker, namesto da bi se življenju približeval, od njega vztrajno beži, išče rešitve v socialni izolaciji, umiku – a življenje, tako notranje kot tudi zunanje, ga vedno znova najde (najprej se je zapiral/da bi pozabil/pa so prišli za njim) in ga, hočeš nočeš, skozi ironijo obišče.

Skoraj človek beži tudi pred telesnostjo in občutki ter čustvi, kot da ga je pristnega, odprtega in vseobsegajočega življenja strah (ni vedel/da so dotiki živi/včasih pomisli/da jih ne bo nikoli dovolj pokončal); kot da želi strast samega sebe pokončati, a nrav te poezije razodeva spoznanje, da je energija neuničljiva...DAVID BEDRAČ.

dan ko je deževalo nazaj
je bil čisto navaden dan

nekdo je nabadal
svoj poslednji zvok
ne slišim
je rekel in se razbil

polovica mesta
je iskala nočne omarice
v napačnih sobah
v posvojenih čevljih
in z nogo čez okvir

v njem je vojak
najprej obesil puško
potem sebe
kdo je morilec
je vprašal
in še naprej reševal
križanko

naredi človeka iz sebe
se je zadrla obleka
na lutki sredi založbe
in risala pesmi brez lukenj

vse je bilo kot običajno
le dež je vstajal iz zemlje
in padal v nebo.