Andraž Šalamun se je s svojim delom že pred desetletji zapisal med ključne slikarje poznega 20. stoletja na Slovenskem. Vzvratni vpogled na njegov opus ob pregledni razstavi v Moderni galeriji nam pokaže pisano sosledje različnih faz in obdobij, če jih gledamo skozi umetnostnozgodovinski okvir  in znotraj njega premišljamo umetnikov "razvoj" in "napredek" v zaporedju in zorenju oziroma odmiranju njegovih lastnih umetniških in likovnih invencij ali njegovo lego v odnosu do zunajumetnostnega okvira časa ter njegovih umetnostnih in širše družbenih tendenc in premikov. Šalamunov opus se pri tem pokaže kot izredno raznolik, pa vendar še zdaleč ne razpršeno nepovezan; prav nasprotno, zdi se - tako pokaže razstava - , kot da izvira iz istega izvira in je zatorej prežet z istorodno silo, ki pa v različnih časih dioživlja različne premene in izbruhe. V številnih najbolj uspelih delih, in teh je veliko, saj je Šalamun izredno ploden avtor, se bo vedno razkrila ista zavzetost, čutno nabita eruptivna sila ustvarjalnega akta, neki specifičen šalamunovski način, ki je prej kot metoda nekakšna avantura ustvarjanja.