Francija v tem obdobju ni doživela le meščansko demokratične revolucije proti monarhiji finančne aristokracije, ampak tudi prvi poskus delavskega razreda, da odpravi sam kapitalizem. Vse je potekalo kot po učbeniku: najprej so delovni razredi pod idejnim vodstvom buržoazije odpravili monarhijo in uvedli republiko.

Ker formalna demokracija ni mogla odpraviti revščine, brezposelnosti in neenakosti, je delavstvo zahtevalo, naj bo republika socialna. A to bi ogrozilo kapitalizem, s tem pa dejanske ali navidezne privilegije vseh razredov z izjemo delavskega. Zato sta buržoazija in malomeščanstvo delavske zahteve zatrla v krvi. Toda zmaga je bila Pirova: ne le, da se nasprotje med malomeščanskim dolžnikom in buržoaznim upnikom ni dalo rešiti brez žrtvovanja interesov buržoazije, celo nasprotja med finančno in industrijsko frakcijo kapitala so bila prevelika, da bi buržoazija ostala na oblasti. Kapitalizem je lahko rešila le diktatura v osebi predsednika Ludvika Bonaparta, prototipa današnjih populističnih voditeljev.