Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

V tej knjigi je zbrana Kocbekova dijaška, študentska in zrela mladostna esejistika. Obsega šestedeset besedil. Prvo skupino tvorijo tista, ki jih je objavil v rokopisnem glasilu Lipica, ki so ga pisali mariborski bogoslovci vse do leta 1861, še v Slomškovem času. Sledi zgodnja esejistika iz številnih glasil: Stražnji ognji, Križ na gori, Križ, Socialna misel, Rast, Dijaški koledar, Pravica, tudi časnik Slovenec in še kaj. Leta 1932 se je pridružil Domu in svetu, kateremu je do kriznega obdobja 1937 prispeval petnajst, zvečine zrek+lih in obsežnih esejev.