Predigra je zgodba o petelinu, ki je prezgodaj zapel,

o časopisu, ki je odpiral okna, ko windowsov še nikjer ni bilo,

o novinarjih, ki so verjeli v svoje poslanstvo,

o času, ko se je že prelamljal svet, pa bi ga mnogi najraje pozabili,

o Teleksu.

Slovenska nacionalna zavest se ni prebudila s plebiscitom, pa tudi z Novo revijo ne. Pod pepelom svetovne vojne je seveda še tlelo, a je moral Broz umreti, preden so delije upale zagnati mrtvaški ples in so se Slovenci z uporom proti skupnim jedrom postavili najprej za svoje otroke, potem pa še zase.

Pa vendar smo živeli še preden se je prelomil čas in smo izgubili spomin. Milenijci in tisti, ki se že z Abrahamom srečujejo, imajo pravico, da ne vedo. Tisti, ki smo pod rdečo zvezdo odraščali, pa ne.

PREDIGRA je pripoved generacije, ki je verjela, podvomila in se prebudila. Vsem ne more biti všeč. Kdor je prepogosto suknje preoblačil, se morda v njej raje ne bi videl. Naivnosti in srčnosti pa se ni treba nikomur sramovati, četudi je bilo treba včasih tudi v koprive po svoj res.

Tu smo, vaši smo.