Četrti zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola prinaša piščevo krajšo prozo, ki je nastala zvečine v Trstu in Ljubljani od maja 1945 do njegove smrti leta 1967. Glavnino izdaje sestavljajo štiri pripovedi, ki jih je avtor leta 1957 uvrstil v zbirko Tržaške humoreske, svojo edino objavljeno leposlovno knjigo po drugi svetovni vojni. Gre za novo poglavje pisateljevega opusa, ki izrazito odstopa od dotlejšnjih alarafskih ali alamutskih problematik, tem, motivov, vzdušij in likov. Prej pretežno filozofsko, ničejansko, freudovsko, makiavelistično ali psihoanalitično uglašenost in zgodovinsko, orientalsko ali mednarodno uprostorjenost predvojnih del tukaj nadomeščajo humoreskno novatorstvo, pripovedna šegavost, jezikovna raznorodnost, psihološko tipiziranje, politična aktualističnost, razvidna ideološka opredeljenost in kronotopska umeščenost teh pripovedi v kočljiva leta anglo-ameriške zasedbe Trsta po zaključku druge svetovne vojne. Zvezek priobčuje tudi deset večidel revijalno objavljenih leposlovnih besedil iz istega obdobja ter dve doslej še neobjavljeni, s čimer zaokroža izdajo Bartolove krajše proze v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.