Fotoantika, slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, je edina te vrste v slovenskem prostoru. Razdeljena je na več vsebinskih sklopov. V njej so obravnavani zgodovina fotografije in opreme ter teoretični pogledi na zgodovino fotografije, poročila o delovanju galerij, ustanov in društev. V štiribarvnem tisku izhaja enkrat letno.

Razstava Arhitekt svetlobe je prva retrospektivna razstava arhitekturne fotografije Damjana Galeta, arhitekta, ki je med letoma 1974 in 1993 ustvaril impozanten opus avtorskih fotografij. Če je Janez Kališnik pionir arhitekturne fotografije pri nas, je Damjan Gale zagotovo tisti fotograf, ki je omogočil teoretska razmišljanja o arhitekturni fotografiji kot žanru in to področje temeljno zaznamoval.

John Tagg je v več kot treh desetletjih kritičnega premišljevanja in pisanja o fotografiji ostal presenetljivo konsistenten in zvest svojemu izvornemu prepričanju, da je fotografijo nujno treba premišljevati prvenstveno znotraj relacij družbene moči v specifičnih zgodovinskih kontekstih. Dobršen del Taggovih esejev je posvečen tovrstnim partikularnim zgodovinam poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki pa jih vseskozi spremlja tudi premislek o spremembah aparata fotografije v sedanjosti. Taggov fokus na aparat fotografije nikakor ne pomeni, da zanemarja pomenskost fotografske podobe. Kot umetnostni zgodovinar je Tagg izjemno pozoren bralec podob, saj jih analizira s filigransko natančnostjo, s katero odpira potencialna alternativna branja in subverzivne pomene. Nabor prevedenih esejev tako izrisuje svojevrsten Taggov ustvarjalni lok, ki se pne od zgodnjih, v britanske boje za politiko reprezentacij vpetih esejev do dveh sodobnejših esejev, ki vsak na svoj način tematizirata odmik fotografije od njene reprezentacijske vloge, ki nakazujeta vse večjo avtomatizacijo aparata fotografije in njegove povezanosti z mehanizmi discipliniranja.

Revija Fotoantika je edina in najdlje izhajajoča revija, ki obravnava različne teme, povezane z zgodovino domače fotografije. Izhajati je začela kot spremljajoča publikacija vsakoletnega sejma Fotoantika v ljubljanskih Križankah, na katerem se zberejo fotografi, zbiralci, poznavalci in ljubitelji fotografije...

Komu je namenjen priročnik?
Odgovor je preprost: prav vsem! Zmotno je prepričanje, da je za dobro fotografijo potreben dober fotoaparat. Dobra fotografija nastane v naši glavi, fotoaparat pa je samo podaljšek naših razmišljanj, znanja in izkušenj. Zato je učenje najboljša pot do dobrih fotografij.

Fotograf Janez Kukec Mezek občuduje ženska telesa v njihovi ranolikosti, neukraotljivosti in predanosti popolni svobodi. Njegovi ženski modeli živijo v iluziji, ki jo sam poskuša poustvarjati. Tako zelo drugačni so v nasprotju z neusmiljenim ritmom sodobnega življenja, katerega ujetniki smo in ki je povsem odvisno od tehnoloških dosežkov. Kadar je avtor želel prikazati žensko telo v vsej eleganci njenega gibanja, v objektiv ni lovil njenega celega telesa, pač pa izbrane sekvence v neobičajnih rezih in nenavadnih zornih kotih.

Današnje Tromostovje, nekdanji Spodnji in potem Špitalski most, je gotovo ena najznačilnejših ljubljanskih znamenitosti. Spodnji se je ta most imenoval zato, ker je malo više čez reko vodil v mesto še eden - Zgornji, tudi Šuštarski most, imenovan tako zaradi čevljarskih kolib, ki so bile po italijanskem vzoru razmeščene na njem. Spodnji pa se je Špitalski imenoval po špitalskem zavetišču na drugi strani reke. Kdor je hotel iz Širne Srednje Evrope skozi mesto na Balkan in dalje, je lahko to  storil samo po enem od obreh prehodov; meščani so seveda zaračunavali "primerno" mitnino. Takoj onkraj je lahko popotnik dobil tudi prenočišče v "špitalu"...citat Matjaža Kmecla.
Izvodi knjige so podpisani in numerirani.