»Čista komedija je tudi, da ob vseh sodobnih pisateljih, ki iščejo umetnost v eksperimentu, Partljič in njegova generacija še vedno držijo primat na pisateljski sceni v Sloveniji. Znati zapisati zaplet ob določenem dogodku iz našega aktualnega bivanjskega okolja ali polpretekle zgodovine tako, da bo razumljiv širokim množicam in da bo obenem nosil v sebi več pomenov, tudi humor, in bo zadovoljil tudi intelektualca, je mojstrstvo, ki se ga lahko naučiš le ob smislu za humor.« – Dušan Hedl, iz Urednikove besede

Knjiga Misliti Ivana Cankarja prinaša izbor Kosovih razprav, v katerih obravnava velike teme, probleme in kontroverze Cankarjevega opusa, in sicer na ozadju evropskih duhovnih in socialno-političnih tokov, vse od liberalizma, ničejanstva pa do socializma in prenovljenega krščanstva. Problemski sklopi, ki se jih – ob analitičnem branju Cankarjevih tekstov in hkrati njihovi aktualizaciji – loteva Kos, so med drugim vprašanje nekonformizma, volje do moči, slovenskega romana, ateizma in krščanstva, revolucije, politike in spolnosti. Avtor posebno pozornost posveča tudi Cankarjevi vpetosti v sočasno evropsko književnost, tj. njegovi modernosti, nič manj pa literarno-intelektualni zapuščini.

Drugi del knjige prinaša Kocbekovo programsko-politično ter širše kulturno in politično angažirano esejistično pisanje (eseji, govori, poslanice, članki idr.) iz zadnjih dveh vojnih in prvih povojnih let. V njih se razkriva premalo raziskana in poudarjena Kocbekova politična, celo državniška vloga, ki jo je imel dve leti v novo nastajajoči državi FLRJ, še pred tem pa kot neformalni državni pooblaščenec v Vatikanu, ko je kot revolucionar, ki je sprejemal aktivno sodelovanje z marksisti-leninisti, skušal tlakovati pot novi državi v povojni skupnosti evropskih držav. Prvi vzpon doseže Kocbekovo programsko-politično pisanje z govorom na Tivolskem kongresu (Fronta svobode na Slovenskem, 1945), ki je bil iztočnica za njegove nadaljne tovrstne spise. Temu sledi odmevni in verjetno že usodni govor na CK ZKS 4. oktobra 1946. Z njim je sprožil plaz pogroma, ki se je še stopnjeval po govoru o objektivnih subjektivnih pogojih slovenske svobode na zasedanju SNOS-a 9. novembra 1946. Uredniški komentar s tekstnokritičnimi opombami ob zaključku osvetljuje besedila prvega in drugega dela Desete knjige.

O KNJIGI KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST
Iztoka Sitarja zanimajo družbena kritika in politične anomalije, ki se pojavljajo v mladinskih in humorističnih stripih ter v grafičnih romanih za odrasle. Pričujoča knjiga prinaša enainštirideset bogato ilustriranih krajših esejev oz. portretov, recenzij, ocen domačih in tujih stripov, ki so izšli pri nas, od otroških Zvitorepca in Tintina do angažiranih Lavričevih stripov Evropa in Bosanske basni.

Knjiga esejev v treh obširnih vsebinskih sklopih prinaša lucidno in aktualno analizo in kritiko dveh temeljnih moralnih postavk krščanske družbe-desetih Božjih zapovedi in sedem smrtnih grehov. Deset Božjih zapovedi avtor razume kot arhaičen, a vse do danes razmeroma učinkovit mehanizem, ki gradi kohezivnost znotraj človeške skupnosti in omogoča njeno dolgoročno reprodukcijo, s tem pa obstoj, a na račun razmeroma velikih individualnih investicij in splošnih omejitev. Čim natančneje posameznik zaznava svoje avtentične potrebe in čim bolj občuteno zna opazovati svojo okolico, tem ugodnejše bo razmerje med njegovo z "grehom" pridobljeno svobodo in družbeno-intimno ceno, ki jo kršitev zapovedane norme nujno prinaša. Zadnji razdelek knjige, ki govori o sedmih smrtnih grehih, je zato predvsem literarizirana študija sedmih človeških značajev, ki se iz notranjih stisk rešujejo v vsakega od sedmih smrtnih grehov.

Avtorji besedil prihajajo iz dvanajstih držav in predstavljajo paleto različnih strok in zanimanj. Gre za umetnostne zgodovinarje, filozofe, teoretike kulture in aktiviste, kritike, kustose in pesnike, pri čemer jih večina sodi v dve ali tri od teh kategorij. Vsi so pomembno prispevali k sodobni umetnosti in h kulturni produkciji, k umetnostnozgodovinskemu pisanju in h kritični misli v regiji, nekdaj problematično imenovani »Vzhodna Evropa«, in včasih tudi daleč onkraj njenih mej.

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.