Buenos Aires, 1964. Slepi pisatelj v svojih šestdesetih se v knjigarni zbliža s šestnajstletnikom in mu ponudi delo: posodi naj mu oči, postane njegov bralec. Šestdesetletni pisatelj je bil Jorge Luis Borges, eno najpomembnejših imen v zgodovini svetovne književnosti, mladi bralec pa Alberto Manguel, ki je pozneje postal mednarodno priznan pisatelj in bibliofil. Manguelovo delo so spomini, pomešani z biografijo in vrhunsko esejistiko; ganljiv portret človeka, genija.

Zbirka esejev Tatjane Tolstoj je prvi slovenski izbor ene najboljših esejistk našega časa. V njej je zbranih deset esejev, ki so nastali v zadnjih tridesetih letih, od osemdesetih let do danes. Med njimi vsak na svoj način tematizira rusko resničnost – od politike do vsakdanjega življenja; dotikajo pa se tudi občutka tujosti, drugačnosti. Eseji so slogovni in intelektualni presežki ter nujno branje za vse, ki bi se radi približali razumevanju Rusije (pa tudi življenja) – nekoč in danes.

Knjiga Razumeti fotografijo je zbirka esejev o fotografiji iz obširnega in pronicljivega opusa pisatelja in kritika Johna Bergerja. Pomembni uvidi v naravo fotografije in izrazita avtorska oblika zapisa sta samo dve najočitnejši odliki knjige. Urednik knjige Geoff Dyer je izbral dvajset najpomembnejših Bergerjevih esejev o fotografiji nastalih med leti 1968 in 2005. Izbor se pne vse od teoretskih zapisov k razstavam do eksperimentalnih teoretskih besedil in vključuje Bergerjeve daljše in v mnogočem že klasične teoretske eseje (kot je npr. esej »Rabe fotografije«), krajše zapise ter tudi intervjuje z njim. V esejih se Berger s pisateljsko žilico in kritiško pronicljivim teoretskim očesom loteva del klasičnih fotografov kot so Paul Strand, W. Eugene Smith, André Kertész in Henri Cartier-Bresson ter tudi sodobnih fotografov kot sta npr. Marc Trivier in Ahlam Shibli. Poleg fotografije v polju umetnosti se Berger v esejih ukvarja s politiko reprezentacije in z vlogo fotografije v sodobni družbi. Knjigo dobro dopolnjuje spremna beseda Geoffa Dyerja, čigar knjiga The Ongoing Moment se že primerja in uvršča med »nove« klasične tekste o fotografiji.

Dom so sveže rjuhe je zbirka esejev, katerih avtorice in avtorje približno družita generacija in izkušnja izseljenstva, sicer pa po celem svetu opravljajo različne poklice. Zbirka vključuje fantastične eseje diplomatk, kreativne direktorice, prevajalk, arhitekta, kemika, ekonomista, poslovne ženske, vodiča po nočnem življenju, raziskovalk in raziskovalcev od Berlina do New Yorka.

»Čista komedija je tudi, da ob vseh sodobnih pisateljih, ki iščejo umetnost v eksperimentu, Partljič in njegova generacija še vedno držijo primat na pisateljski sceni v Sloveniji. Znati zapisati zaplet ob določenem dogodku iz našega aktualnega bivanjskega okolja ali polpretekle zgodovine tako, da bo razumljiv širokim množicam in da bo obenem nosil v sebi več pomenov, tudi humor, in bo zadovoljil tudi intelektualca, je mojstrstvo, ki se ga lahko naučiš le ob smislu za humor.« – Dušan Hedl, iz Urednikove besede

Knjiga Misliti Ivana Cankarja prinaša izbor Kosovih razprav, v katerih obravnava velike teme, probleme in kontroverze Cankarjevega opusa, in sicer na ozadju evropskih duhovnih in socialno-političnih tokov, vse od liberalizma, ničejanstva pa do socializma in prenovljenega krščanstva. Problemski sklopi, ki se jih – ob analitičnem branju Cankarjevih tekstov in hkrati njihovi aktualizaciji – loteva Kos, so med drugim vprašanje nekonformizma, volje do moči, slovenskega romana, ateizma in krščanstva, revolucije, politike in spolnosti. Avtor posebno pozornost posveča tudi Cankarjevi vpetosti v sočasno evropsko književnost, tj. njegovi modernosti, nič manj pa literarno-intelektualni zapuščini.

Drugi del knjige prinaša Kocbekovo programsko-politično ter širše kulturno in politično angažirano esejistično pisanje (eseji, govori, poslanice, članki idr.) iz zadnjih dveh vojnih in prvih povojnih let. V njih se razkriva premalo raziskana in poudarjena Kocbekova politična, celo državniška vloga, ki jo je imel dve leti v novo nastajajoči državi FLRJ, še pred tem pa kot neformalni državni pooblaščenec v Vatikanu, ko je kot revolucionar, ki je sprejemal aktivno sodelovanje z marksisti-leninisti, skušal tlakovati pot novi državi v povojni skupnosti evropskih držav. Prvi vzpon doseže Kocbekovo programsko-politično pisanje z govorom na Tivolskem kongresu (Fronta svobode na Slovenskem, 1945), ki je bil iztočnica za njegove nadaljne tovrstne spise. Temu sledi odmevni in verjetno že usodni govor na CK ZKS 4. oktobra 1946. Z njim je sprožil plaz pogroma, ki se je še stopnjeval po govoru o objektivnih subjektivnih pogojih slovenske svobode na zasedanju SNOS-a 9. novembra 1946. Uredniški komentar s tekstnokritičnimi opombami ob zaključku osvetljuje besedila prvega in drugega dela Desete knjige.

O KNJIGI KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST
Iztoka Sitarja zanimajo družbena kritika in politične anomalije, ki se pojavljajo v mladinskih in humorističnih stripih ter v grafičnih romanih za odrasle. Pričujoča knjiga prinaša enainštirideset bogato ilustriranih krajših esejev oz. portretov, recenzij, ocen domačih in tujih stripov, ki so izšli pri nas, od otroških Zvitorepca in Tintina do angažiranih Lavričevih stripov Evropa in Bosanske basni.