"Povojni entuziazem obnove porušene domovine in mladinske delovne brigade je svet, v katerem je Kolmaničeva negovala svojo človečnost, in ostala so srečanja, ki bolj kot kakršna koli teorija združujejo estetsko in etično v celoto, ki je vse do danes spremljala ustvarjalno življenjsko pot naše priznane pisateljice. Mlada in lepa absolventka učiteljišča in študent medicine, oba zavzeta, ona v kuhinji, on zdravi žuljave in ranjene roke. Skupaj recitirata slovensko poezijo, ti dve duši povezuje poezija. Ob sobotnih kulturnih večerih vsi množično negujejo poetično doživljanje kot ena sama tovarišija in dan zaspi skupaj z njimi. V miru jutra prihaja nov dan, nato dnevi ‒ in zdaj je tu starost, ki brez starčevske zlobe sprašuje: »Mladost, kod si hodila?« Prehodila je marsikaj in je zdaj na cilju. Poezija je povečala vse doživljajsko, etična zavzetost daje vsemu enkratni pomen in smisel.

Delo govori o poljsko-slovenskih prevodnih in širše književnih in kulturnih odnosih in ponuja samosvoj pogled na slovensko književnost, ki prihaja od zunaj. Obenem prinaša pomembno sintezo avtoričinega pristopa, v katerem se posrečeno združujeta izkušnja in vednost strokovnjakinje za literarno vedo in odprtost za različne smeri jezikoslovnega proučevanja besedil, vključno s kognitivnim jezikoslovjem. Iz razprav se izriše kompleksna panorama izmenjav med poljsko in slovensko književnostjo, pri katerih so glavni in v marsičem enakovredni akterji izbrani avtorji, ki se vpenjajo v čas od romantike do današnjih dni, in njihovi prevajalci. Skozi prevode se kažejo različne jezikovne senzibilnosti, intelektualni horizonti in interpretacijske usmeritve, hkrati pa tudi razkošje ubeseditvenega potenciala, značilno za situacije, v katerih se z izjemnimi literarnimi deli soočijo prevajalci, ki s svojim znanjem, izkustvom in pogosto drznostjo ustvarjajo in utrjujejo povezave med književnostmi in kulturami. Pričujoča knjiga nas kot svojevrsten vodnik popelje v te nove svetove.

Buenos Aires, 1964. Slepi pisatelj v svojih šestdesetih se v knjigarni zbliža s šestnajstletnikom in mu ponudi delo: posodi naj mu oči, postane njegov bralec. Šestdesetletni pisatelj je bil Jorge Luis Borges, eno najpomembnejših imen v zgodovini svetovne književnosti, mladi bralec pa Alberto Manguel, ki je pozneje postal mednarodno priznan pisatelj in bibliofil. Manguelovo delo so spomini, pomešani z biografijo in vrhunsko esejistiko; ganljiv portret človeka, genija.

Zbirka esejev Tatjane Tolstoj je prvi slovenski izbor ene najboljših esejistk našega časa. V njej je zbranih deset esejev, ki so nastali v zadnjih tridesetih letih, od osemdesetih let do danes. Med njimi vsak na svoj način tematizira rusko resničnost – od politike do vsakdanjega življenja; dotikajo pa se tudi občutka tujosti, drugačnosti. Eseji so slogovni in intelektualni presežki ter nujno branje za vse, ki bi se radi približali razumevanju Rusije (pa tudi življenja) – nekoč in danes.

Knjiga Razumeti fotografijo je zbirka esejev o fotografiji iz obširnega in pronicljivega opusa pisatelja in kritika Johna Bergerja. Pomembni uvidi v naravo fotografije in izrazita avtorska oblika zapisa sta samo dve najočitnejši odliki knjige. Urednik knjige Geoff Dyer je izbral dvajset najpomembnejših Bergerjevih esejev o fotografiji nastalih med leti 1968 in 2005. Izbor se pne vse od teoretskih zapisov k razstavam do eksperimentalnih teoretskih besedil in vključuje Bergerjeve daljše in v mnogočem že klasične teoretske eseje (kot je npr. esej »Rabe fotografije«), krajše zapise ter tudi intervjuje z njim. V esejih se Berger s pisateljsko žilico in kritiško pronicljivim teoretskim očesom loteva del klasičnih fotografov kot so Paul Strand, W. Eugene Smith, André Kertész in Henri Cartier-Bresson ter tudi sodobnih fotografov kot sta npr. Marc Trivier in Ahlam Shibli. Poleg fotografije v polju umetnosti se Berger v esejih ukvarja s politiko reprezentacije in z vlogo fotografije v sodobni družbi. Knjigo dobro dopolnjuje spremna beseda Geoffa Dyerja, čigar knjiga The Ongoing Moment se že primerja in uvršča med »nove« klasične tekste o fotografiji.

Dom so sveže rjuhe je zbirka esejev, katerih avtorice in avtorje približno družita generacija in izkušnja izseljenstva, sicer pa po celem svetu opravljajo različne poklice. Zbirka vključuje fantastične eseje diplomatk, kreativne direktorice, prevajalk, arhitekta, kemika, ekonomista, poslovne ženske, vodiča po nočnem življenju, raziskovalk in raziskovalcev od Berlina do New Yorka.

»Čista komedija je tudi, da ob vseh sodobnih pisateljih, ki iščejo umetnost v eksperimentu, Partljič in njegova generacija še vedno držijo primat na pisateljski sceni v Sloveniji. Znati zapisati zaplet ob določenem dogodku iz našega aktualnega bivanjskega okolja ali polpretekle zgodovine tako, da bo razumljiv širokim množicam in da bo obenem nosil v sebi več pomenov, tudi humor, in bo zadovoljil tudi intelektualca, je mojstrstvo, ki se ga lahko naučiš le ob smislu za humor.« – Dušan Hedl, iz Urednikove besede