Nova dvojezična izdaja Oraklja slikarjev, ki prinaša še številne reprodukcije, obeležuje petdesetletnico smrti Vena Pilona (1896-1970), enega mojstrov slovenskega ekspresionizma, in se poklanja izvirnosti samega dela: prinaša 130 ugank o znanih in manj znanih umetnikih pariške šole, in to s humorjem. 

Zoran Mušič se je s svojim likovnim opusom, ki zajema risbe, grafike, slike, gvaše in akvarele, vedvomno zapisal v zgodovino sodobne umetnosti in je prvi modernistični slovenski slikar, ki se je uveljavil tudi na Zahodu. Številni poznavalci in kritiki ga umeščajo med najpomembnejše slovenske umetnike. Že v osemdesetih letih je bilo bse več takih, ki so zapisali, da je Mušič postal den najpomembnejših evropskih slikarjev (Rizzi 1990). Mušič je živel za slikarstvo, pravzaprav je slikarstvo živel in v tem duhu, občutenju, hotenju in hrepenenju tudi ustvarjal vse do konca svojega šestindevetdeset let dolgega žiljenja. Ustvaril je več ciklov, tako v grafiki kot v sliki, tudi v času pred drugo svetovno vojno, sam pa je posebno vrednost pripisal tistim delom, ki so nastala v taborišču Dachau (1945) in v povojnem obdobju, med njimi: Konjički, Sienski in umbrijski griči, Ribiške mreže, Dalmatinska zemlja, Zemlja piše zemljo, Sprevod gora, Nemara zapuščeni vrtovi, Rastlinski motiv, Nismo poslednji, Pesjaž, Kamnita pokrajina, Canale della Giudecca, Pariški motivi, Beneška hiša, Portreti, Avtoportreti. Njegov najbolj odmeven ciklus je nastajal med leti 1970 in 1974, tj. ciklus Nismo poslednji, ki pomeni povratek k figuri, k pretresljivi prepesnitvi človeške in slikarjeve bolečine, saj so ga do smrti spremljale oči v taborišču umirajočih, ki so se zdele kot stotine žgočih isker, krhka telesa, v katerih je slikar videl strašljivo eleganco, precizni detajli rok, tanki prsti, osušene noge, na pol odprta usta, ki so hlastala za poslednjim zrakom, in kosti, ki jih je prekrivala bela, rahlo modrikasta koža. Cikel, ki pretrese. Cikel, ki opominja. Cikel, ki kliče: nikoli več!

Na slikah Friderika Hrasta najdemo prepoznavne vedute krajev pa tudi skrite, neznane kotičke, fasade, portone, borjače, stopnišča, ulične vogale... Arhitekturne motive avtor prikazuje z dokumentarno natančnostjo, ki poje hvalnico preprosti estetiki. Čeprav večkrat izbere nenavadne poglede in poudarjeno perspektivo, so kompozicije jasne in čiste. Vanje naniza geometrijsko pravilne arhitekturne volumne, oboke, zidove, stopnišča, okenske odprtine... Tudi organski detajli, kot so drevesa, trave trte in drugo rastlinje ne motijo čistih in jasnih linij. Rastline so lepo pristrižene, negovane in urejene, čeprav je dvorišče zapuščeno, čeprav bršljan grize zidove, čeprav trave izpodjedajo kamnite stopnice... Videti je, da gledamo sožitje krajine in arhitekture, ki sta jo skupaj sooblikovala človek in narava....

Morda ne bi bilo pretirano trditi, da je Kalaš vsem umetniškim in pedagoškim uspehom navkljub v slovenskem prostoru še vedno, oziroma do neke mere, polarizirajoča figura: njegovo delo bodisi vzbuja fascinacijo, ki je bolj kot ne povezana z izumom stroja za slikanje, svojevrstne tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija in ki vsekakor nosi pečat duha časa, v katerem je nastala, bodisi povzroča zadržke, saj je slikarjeva roka, pa četudi stroj še vedno dopušča in celo zahteva določene intervencije, v očeh nekaterih žal postavljena na stran, s tem pa naj bi se bojda izgubila pristnost umetniškega ustvarjanja.

Osrečujoča bližina je občutenje živosti. So pragovi in mejniki v doživljanju, ki kot stopnice vodijo navzgor. Najprvobitnejša in najtemeljnejša od vseh je povezanost s seboj, zavedanje. Ostvarja mogoče, opaja, pričara smisel življenja ter poraja zavest o minljivosti in nas z njo sprijazni. Izbor del v pričujoči knjigi je nastal iz prispevkov, ki so prispeli na natečaj, objavljen spomladi leta 2015, za izvirna besedila in likovna dela o osrečujočih izkustvih bližine z naslovom V barvah utripajo bližine.

Ekslibrisi so načeloma drobna dela, saj so namenjenji za vlaganje v knjige kot znamenja lastništva. V tej zasebnosti znotraj knjižnih platnic pa večinoma ne vzbujajo pozornosti širše javnosti in so pogosto spregledane umetnine. Opus ekslibrisov Saše Šantla, zbran za razstavo v letu 2015, je ne samo prispevek k osvetlitvi njegove pionirske vloge v slovenski umetniški grafiki, temveč tudi potrjuje umetniško vrednost njegove grafike. 

Kaj vidimo, ko se zazremo v Baconovo senco? Kaj vse jo uzremo, kateri procesi do nje pripeljejo, kaj se zrcali v njej in s čim vse jo Bacon pritrjuje na svoja platna in na naše oči? Besedilo sistematično razgrinja vse plasti sence: od senčne plati obraza in animaličnega v človeku do temačnih plasti duše in vesti; od črnine smrti in teme odstotnosti do sence-dvojnika in zadajskritega ( kakor avtorica prevede Borgesovega hidebehind);od barvnih prefihuracij bruhanja do ezoteričnih transformacij ektoplazme. Tako so živi in tako srhljivi Baconovi liki, da jih vidimo kot filmske like - in kakor nam zgovorno in nazorno demostrira študija, svojo senco ves čas nosijo s seboj.