Nova dvojezična izdaja Oraklja slikarjev, ki prinaša še številne reprodukcije, obeležuje petdesetletnico smrti Vena Pilona (1896-1970), enega mojstrov slovenskega ekspresionizma, in se poklanja izvirnosti samega dela: prinaša 130 ugank o znanih in manj znanih umetnikih pariške šole, in to s humorjem. 

Na slikah Friderika Hrasta najdemo prepoznavne vedute krajev pa tudi skrite, neznane kotičke, fasade, portone, borjače, stopnišča, ulične vogale... Arhitekturne motive avtor prikazuje z dokumentarno natančnostjo, ki poje hvalnico preprosti estetiki. Čeprav večkrat izbere nenavadne poglede in poudarjeno perspektivo, so kompozicije jasne in čiste. Vanje naniza geometrijsko pravilne arhitekturne volumne, oboke, zidove, stopnišča, okenske odprtine... Tudi organski detajli, kot so drevesa, trave trte in drugo rastlinje ne motijo čistih in jasnih linij. Rastline so lepo pristrižene, negovane in urejene, čeprav je dvorišče zapuščeno, čeprav bršljan grize zidove, čeprav trave izpodjedajo kamnite stopnice... Videti je, da gledamo sožitje krajine in arhitekture, ki sta jo skupaj sooblikovala človek in narava....

Morda ne bi bilo pretirano trditi, da je Kalaš vsem umetniškim in pedagoškim uspehom navkljub v slovenskem prostoru še vedno, oziroma do neke mere, polarizirajoča figura: njegovo delo bodisi vzbuja fascinacijo, ki je bolj kot ne povezana z izumom stroja za slikanje, svojevrstne tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija in ki vsekakor nosi pečat duha časa, v katerem je nastala, bodisi povzroča zadržke, saj je slikarjeva roka, pa četudi stroj še vedno dopušča in celo zahteva določene intervencije, v očeh nekaterih žal postavljena na stran, s tem pa naj bi se bojda izgubila pristnost umetniškega ustvarjanja.

Ekslibrisi so načeloma drobna dela, saj so namenjenji za vlaganje v knjige kot znamenja lastništva. V tej zasebnosti znotraj knjižnih platnic pa večinoma ne vzbujajo pozornosti širše javnosti in so pogosto spregledane umetnine. Opus ekslibrisov Saše Šantla, zbran za razstavo v letu 2015, je ne samo prispevek k osvetlitvi njegove pionirske vloge v slovenski umetniški grafiki, temveč tudi potrjuje umetniško vrednost njegove grafike. 

Kaj vidimo, ko se zazremo v Baconovo senco? Kaj vse jo uzremo, kateri procesi do nje pripeljejo, kaj se zrcali v njej in s čim vse jo Bacon pritrjuje na svoja platna in na naše oči? Besedilo sistematično razgrinja vse plasti sence: od senčne plati obraza in animaličnega v človeku do temačnih plasti duše in vesti; od črnine smrti in teme odstotnosti do sence-dvojnika in zadajskritega ( kakor avtorica prevede Borgesovega hidebehind);od barvnih prefihuracij bruhanja do ezoteričnih transformacij ektoplazme. Tako so živi in tako srhljivi Baconovi liki, da jih vidimo kot filmske like - in kakor nam zgovorno in nazorno demostrira študija, svojo senco ves čas nosijo s seboj.

Narodna galerija je izdala slovenski prevod knjige Pariški bohémi (1889–1895), avtobiografsko poročilo avstrijske slikarke Rose Pfäffinger, ki v ospredje postavlja življenje v pariških umetniških krogih s konca 19. stoletja. Delo je za slovenske bralce še posebej zanimivo, saj Pfäffingerjeva med umetnike, kakor so August Strindberg, Knut Hamsun, Frank Wedekind, Käthe Kollwitz idr., umešča tudi Slovence, denimo Ferda Vesela in Ivano Kobilco. Sploh slednja ima v delu pomembno vlogo, saj jo prijateljica in bogata dedinja Pfäffingerjeva povabi v svoje pariško stanovanje, kjer živi skupaj s slikarko Mario Slavono in nemško-danskim zbirateljem umetnin Willyjem Gretorjem, ki je oče tako Mariinega kot Rosinega otroka, za povrh pa se vanj zaljubi tudi Kobilca. Z bogatim izborom slikovnega gradiva in dodanimi opombami je bila naša želja besedilo še bolj približati slovenskemu bralcu.

Katalog razstave ob 100-letnici rojstva akademskega slikarja, restavratorja in pedagoga.