Glose sem začel pisati, ko mi je bilo okrog štirideset let, čeprav nisem vedel, ali jih bom sploh objavil. Čutil sem preprosto neobvladljivo nujo, da ob dogodkih, ki so me vznemirili ali prevzeli, zabeležim komentar. Od tod tudi ime, ki sem ga izbral za svoje beležke, pač po srednjeveških glosah, kakršne so sholarji beležili na rob rokopisov v pojasnilo in komentar glavnemu tekstu. Nekega dne pa se je zgodilo, da me je Miroslav Košuta, znameniti kriški pesnik, ki je v tistem času urejal mesečnik Dan kot prilogo k Primorskemu dnevniku, vprašal, ali imam kaj za objavo.

Mirt Komel, filozof in pisatelj, avtor znanstvenih monografij (Diskurz in nasilje, Hegel in francoska revolucija, Sokratski dotiki, Twin Peaks in postmodernizem) in romanov (Pianistov dotik, Medsočje), v svoji novi knjigi, ki je izšla pri zbirki Skodelica kave Založbe FDV z naslovom Predavanja o literaturi, (ki, kot sam pravi v uvodu, "Nabokovim istoimenskim Predavanjem o literaturi dolgujejo več kot zgolj naslov") napotuje na dve izmed svojih ljubezni: do filozofije in do literature. Avtor si za izhodišče vzame Heglovo Estetiko in Lukacsevo Teorijo romana, od tam pa postopa v heglo-marksistični maniri tako, da izbrane avtorje in njihova literarna dela iz zgodovine moderne književnosti (od Goetheja in Schillerja do Stokerja in Bartola pa vse tja do Joyca in Nabokova) poveže z nekaterimi temeljnimi pojmi in pojavi, ki so sicer doma v filozofiji, antropologiji, kulturologiji in teoretski psihoanalizi.

Knjiga prinaša Kocbekovo zrelo esejistiko iz Nove Poti v triletju 1958–1960, iz časa, ko so se pletle najbolj zlovešče težave okoli pričevalskega dnevnika Listina in ogrožale tudi njegovo anonimno objavljanje. Bogata bera njegove esejistike v Novi poti z majhnim dodatkom iz Koledarja Mohorjeve družbe in revije Naša sodobnost (1961–1963) šteje kar 136 enot. Izhajala je v rubrikah »Svet in duh« do 1958, in »Iz krščanskega sveta« od 1959. Zadnji trije eseji so nekaj posebnega, ker so po desetletnem prikrivanju podpisani s pisateljevim pravim imenom in priimkom izšli v reviji Naša sodobnost 1961–1963.

Četrta knjiga Zbranega dela Mirana Jarca predstavlja njegovo krajšo prozo. V 20. letih je pisal predvsem meditativno kratko prozo, s številnimi esejističnimi elementi, aktualnimi refleksijami in futurološkimi napovedmi; značilen primer je cikel Gledanja (1924). Te »črtice« je objavljal predvsem v časopisih Jutro in Slovenski narod. Mnoge so bile nastavki za daljše pripovedi, ki jih je Jarc v poznejših natisih izboljšal v zgodbeni zasnovi, ideji in slogu. V letih 1922 do 1937 so nastale novele z izrazitejšo fabulo; najboljši primeri te proze so Bog in pustolovec, Črni čarodeji, Doživetje gospoda Kastelica, Razodetje v slepi sobi in Legenda o Kvirinu. Mnoge Jarčeve prozne stvaritve so ostale okruški, ki jih pisatelj ni vključil v romana Novo mesto in Črna roža. Miran Jarc svoje kratke proze ni nikoli izdal v samostojni knjigi. Zato sta tudi kritika in literarna zgodovina o njej pisali manj.

Četrti zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola prinaša piščevo krajšo prozo, ki je nastala zvečine v Trstu in Ljubljani od maja 1945 do njegove smrti leta 1967. Glavnino izdaje sestavljajo štiri pripovedi, ki jih je avtor leta 1957 uvrstil v zbirko Tržaške humoreske, svojo edino objavljeno leposlovno knjigo po drugi svetovni vojni. Gre za novo poglavje pisateljevega opusa, ki izrazito odstopa od dotlejšnjih alarafskih ali alamutskih problematik, tem, motivov, vzdušij in likov. Prej pretežno filozofsko, ničejansko, freudovsko, makiavelistično ali psihoanalitično uglašenost in zgodovinsko, orientalsko ali mednarodno uprostorjenost predvojnih del tukaj nadomeščajo humoreskno novatorstvo, pripovedna šegavost, jezikovna raznorodnost, psihološko tipiziranje, politična aktualističnost, razvidna ideološka opredeljenost in kronotopska umeščenost teh pripovedi v kočljiva leta anglo-ameriške zasedbe Trsta po zaključku druge svetovne vojne. Zvezek priobčuje tudi deset večidel revijalno objavljenih leposlovnih besedil iz istega obdobja ter dve doslej še neobjavljeni, s čimer zaokroža izdajo Bartolove krajše proze v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.