Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbraneg dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politrična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedal federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije.....

Ob avtorjevi osemdesetletnici se med slovenske bralce v novi izdaji vrača legendarni roman, ki predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja. »Šavrinke so se začele živahno klicati in so klepetale po tri, štiri v gručici. Nekatere so prigrizovale v Trstu kupljeni kruh, tu in tam si je kakšna privoščila tudi ocvrto ribo. Toda ne dosti, kajti ribe so bile namenjene otrokom in možem,« beremo o življenju izjemnih žensk, s katerimi avtor obuja zamolčane istrske kulture in oživlja istrsko zgodovino in jezik. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana bo obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.

Obraz sežganega Vitomila Zupana je knjiga, ki bo v prerezu izjemnih dogodkov Zupanovih avtobiografskih literarnih del rekonstruirala tok avtorjevega življenja. Namenjena je bralcem, ki šele vstopajo v svet Zupanove proze, kot tudi vsem tistim, ki so z njegovim literarnim ustvarjanjem že dobro seznanjeni, saj iz posameznih odlomkov njegove literature izrisuje svojevrsten dramaturški lok. Izbor odlomkov, pretežno iz del Levitan, Menuet za kitaro in Komedija človeškega tkiva, ter obsežno spremno študijo je pripravil Aleksander Zorn.

Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

Monografija Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne je življenjsko delo Darka Dolinarja, strokovnjaka za zgodovino in metodologijo literarne vede na Slovenskem.