Četrti zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola prinaša piščevo krajšo prozo, ki je nastala zvečine v Trstu in Ljubljani od maja 1945 do njegove smrti leta 1967. Glavnino izdaje sestavljajo štiri pripovedi, ki jih je avtor leta 1957 uvrstil v zbirko Tržaške humoreske, svojo edino objavljeno leposlovno knjigo po drugi svetovni vojni. Gre za novo poglavje pisateljevega opusa, ki izrazito odstopa od dotlejšnjih alarafskih ali alamutskih problematik, tem, motivov, vzdušij in likov. Prej pretežno filozofsko, ničejansko, freudovsko, makiavelistično ali psihoanalitično uglašenost in zgodovinsko, orientalsko ali mednarodno uprostorjenost predvojnih del tukaj nadomeščajo humoreskno novatorstvo, pripovedna šegavost, jezikovna raznorodnost, psihološko tipiziranje, politična aktualističnost, razvidna ideološka opredeljenost in kronotopska umeščenost teh pripovedi v kočljiva leta anglo-ameriške zasedbe Trsta po zaključku druge svetovne vojne. Zvezek priobčuje tudi deset večidel revijalno objavljenih leposlovnih besedil iz istega obdobja ter dve doslej še neobjavljeni, s čimer zaokroža izdajo Bartolove krajše proze v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.

Opraviti z Eddyjem je roman o odraščanju v majhnem industrijskem kraju na severu Francije, v kraju brez milosti, kjer okolica potolče vse, kar je drugačno. Eddy, ki bo pozneje postal Édouard, se skuša prebiti skozi nasilje vrstnikov in družine pa tudi skozi strukturno nasilje, revščino, ki radikalno zaznamuje njegov obstoj. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za avtobiografski roman, je podton vseskozi političen. Pripoveduje o tem, kaj pomeni biti deprivilegiran: v socialnem, kulturnem, spolnem ali ekonomskem smislu.

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.

Ob avtorjevi osemdesetletnici se med slovenske bralce v novi izdaji vrača legendarni roman, ki predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja. »Šavrinke so se začele živahno klicati in so klepetale po tri, štiri v gručici. Nekatere so prigrizovale v Trstu kupljeni kruh, tu in tam si je kakšna privoščila tudi ocvrto ribo. Toda ne dosti, kajti ribe so bile namenjene otrokom in možem,« beremo o življenju izjemnih žensk, s katerimi avtor obuja zamolčane istrske kulture in oživlja istrsko zgodovino in jezik. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana bo obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.