Monografija Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne je življenjsko delo Darka Dolinarja, strokovnjaka za zgodovino in metodologijo literarne vede na Slovenskem.

Wara Settembru (Po septembru), antologija sodobne malteške književnosti, prinaša dela dvajsetih avtoric in avtorjev, rojenih po septembru 1964, mesecu in letu, ko je Malta dosegla neodvisnost od britanskega imperija. Sourednik antologije Immanuel Mifsud ugotavlja, da se ta generacija, za razliko od prejšnjih, v svojih delih ne ukvarja več z vprašanji, povezanimi z nacionalno identiteto, ampak s temami, ki so "sledile septembru" in imajo razpon od intimnih do družbenih, pri čemer se slednji neredko lotevajo na kritičen način. Predvsem pa je antologija zbirka izdelanih in raznolikih avtopoetik, ki nam ponujajo do zdaj najbolj celovit vpogled v sodobno malteško književnost....Peter Semolič.

Gradivo v četrti knjigi odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižju utopičnih in pragmatičnih slinic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev. Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.

Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad 100) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih – potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov). Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju so povzeti kritiški odmevi o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; izredno številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.

Letošnji 32. mednarodni literarni festival Vilenica postavlja v središče norveško literaturo, ki kljub bogati tradiciji in mednarodni odmevnosti skandinavskih kriminalk ter nedavnemu prodoru posameznih avtorjev, kot so Karl Ove Knausgard, Per Petterson, Jon Fosse ali Maria Parr, še vedno spada med manj poznane pisave pri nas.Antologija sodobne norveške književnosti z naslovom Innsyn prinaša 28 svežih pesniških in pisateljskih glasov iz Norveške po vsebinskem izboru kulturne novinarke Birgit Hatlehol, programske vodje več norveških literarnih festivalov. Izbrana besedila, ki so v slovenščini predstavljena prvič, so poslovenili Darko Čuden, Nada Grošelj, Iva Klemenčič, Jana Kocjan, Martina Noč, Tanja Petrič in Marija Zlatnar Moe.

Knjiga prinaša prva prevoda dveh Evripidovih manj znanih tragedij, Prošnjice in Heraklovi otroci, ki pa sta zaradi tematike, ki jo obravnavata, danes prav gotovo bolj aktualni kot katera koli druga tragedija, ki se nam je ohranila iz antike. Prošnjice sodijo v tebanski ciklus in uprizarjajo, vzporedno z Antigono, sklepno dejanje tega mita, le da se v Antigoni pravica do pokopa obravnava na ravni posameznika, v Prošnjicah na ravni kolektiva – za vrnitev trupel in pokop prosijo matere padlih Polinejkovih soborcev. V Heraklovih otrocih spremljamo usodo junakovih otrok po njegovi apoteozi: pred gotovo smrtjo zbežijo od doma in, od povsod pregnani, končno dobijo azil v Atenah.