Knjiga prinaša nov prevod Evripidovih tragedij Elektra in Ion. Obe tragediji slikata bedno usodo antičnih junakinj, ki ne morejo uiti ne usodi ne spolu. Elektra je postavljena v vlogo najstrožje razsodnice primernega ženskega obnašanja, saj kot ženska in hči najkruteje razsodi o neprimernem ravnanju in »grehih« lastne matere Klitajmestre. Z bratom Orestom jo umorita v imenu očeta Agamemnona v skladu z antično premiso, da so moški in očetje vredni več od žensk in mater. V primerjavi s sorodnimi Ajshilovimi in Sofoklovimi tragedijami je Elektra posebna predvsem po tem, da je Evripid v njej umor matere demitiziral in ga tudi moralno obsodil.

Avtor potepuških potopisov, profesor, arhitekt in stolar izdaja tokrat zbirko dram, točneje dramoletov. Štirih na temo Črtomirja in Valjhuna, Lepe Vide, Enega dne v življenju arhitekta in konca druge svetovne vojne v režiji Heisenbergovega načela nedoločenosti. Knjižni izid ni prvenec, zakaj dramoleti so bili že večkrat igrani v okviru »Dramskega krožka 8. februar«, ki spada v posebno vrsto teatra. Je edina oblika gledališča, ki biva brez subvencij, torej mimo državnih jasli. Rekli bi mu lahko teater per se, ki se ne oglašuje po medijih, še več – vstopnic zanj ni mogoče kupiti. Kot tak je hibrid frivolnosti odra, ki ga predstavlja Marcel Carné v Otrocih galerije, in mizanscene, s katero je šokiral Ivan Mrak, ko je leta 1979 v Viteški dvorani Križank svojo dramo Chryssipos uprizoril publiki tako, da jo je preprosto prebral. (Bernard Nežmah, Mladina)

Prvemu, “burkaškemu” zvezku zbranih del rimskega komediografa Plavta (3.–2. stol. pr. Kr.) se pridružuje drugi, ki vsebuje tri Plavtove doslej neprevedene pustolovske fantazijske komedije. Fantazijska komedija sicer prav tako gradi komiko na številnih burkaških elementih, vendar jo zaznamuje in prežema eksotični motiv potovanja, bodisi realističnega (zlasti trgovskega) bodisi fantazijskega. Napetosti in zaplete povzroči vrnitev popotnika, ki je za nekaj časa izstopil iz domače skupnosti: v Trgovcu je tak popotnik sin, v Trinovčevem oče, v Stihu pa dva zakonska soproga. Čeprav potovanje nikoli ni prikazano na odru, je motor, ki poganja dejanje. Z izjemo tega skupnega imenovalca pa so si komedije v “fantazijskem” zvezku zelo različne. Trgovec prinaša stalni komiški motiv, da se oče in sin zaljubita v isto dekle, in se sklene s saturnalijskim porazom očeta. Trinovčevo je med bučnimi Plavtovimi komadi izjema, saj je ganljivka, ki se suče okoli skritega zaklada: od bralčevega okusa je odvisno, ali bo pritrdil nemškemu razsvetljenskemu književniku Lessingu, da gre za Plavtovo drugo najboljše delo, ali ne. Tretja igra, Stihus, se začne kot karakterna študija o motivu Penelope – dve sestri stanovitno čakata na vrnitev svojih soprogov – izzveni pa kot burkaška pojedina. Čeprav torej vse tri komedije vsebinsko sodijo v isto skupino, preigravajo širok razpon izraznih možnosti in omogočajo kompleksnejši vpogled v Plavtovo delavnico.