Prvemu, “burkaškemu” zvezku zbranih del rimskega komediografa Plavta (3.–2. stol. pr. Kr.) se pridružuje drugi, ki vsebuje tri Plavtove doslej neprevedene pustolovske fantazijske komedije. Fantazijska komedija sicer prav tako gradi komiko na številnih burkaških elementih, vendar jo zaznamuje in prežema eksotični motiv potovanja, bodisi realističnega (zlasti trgovskega) bodisi fantazijskega. Napetosti in zaplete povzroči vrnitev popotnika, ki je za nekaj časa izstopil iz domače skupnosti: v Trgovcu je tak popotnik sin, v Trinovčevem oče, v Stihu pa dva zakonska soproga. Čeprav potovanje nikoli ni prikazano na odru, je motor, ki poganja dejanje. Z izjemo tega skupnega imenovalca pa so si komedije v “fantazijskem” zvezku zelo različne. Trgovec prinaša stalni komiški motiv, da se oče in sin zaljubita v isto dekle, in se sklene s saturnalijskim porazom očeta. Trinovčevo je med bučnimi Plavtovimi komadi izjema, saj je ganljivka, ki se suče okoli skritega zaklada: od bralčevega okusa je odvisno, ali bo pritrdil nemškemu razsvetljenskemu književniku Lessingu, da gre za Plavtovo drugo najboljše delo, ali ne. Tretja igra, Stihus, se začne kot karakterna študija o motivu Penelope – dve sestri stanovitno čakata na vrnitev svojih soprogov – izzveni pa kot burkaška pojedina. Čeprav torej vse tri komedije vsebinsko sodijo v isto skupino, preigravajo širok razpon izraznih možnosti in omogočajo kompleksnejši vpogled v Plavtovo delavnico.