Avtor v knjigi vzporedno obravnava tako Islandijo, eno od dveh skandinavskih držav, ki se ni odločila za članstvo v Evropski uniji, kot tudi vse preostale skandinavske države. Tako dobimo argumentiran vpogled v posebnosti te male otoške države, ki je bila od drugih skandinavskih držav drugačna tako v gospodarskem kot političnem razvoju....iz recenzije.

V sedmem zvezku vodnikov po Sloveniji je predstavljenih šest ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med septembrom 2012 in novembrom 2014, dodana je še ekskurzija Geomorfološkega društva Slovenije iz marca 2012. Vsaka ekskurzija je tematsko posebna, tako da se medsebojno dopolnjujejo v raznolik kolaž, ki dokazuje, kako široko je geografsko obzorje. Prva nas popelje na Banjšice in v Čepovanski dol, druga nas seznani z raznovrstnimi pokrajinskimi, zgodovinskimi in umetnostnimi prvinami Selške doline in njenega hribovitega obrobja, tretja nas vodi na vzhod države, v Obsotelje in Kozjansko, četrta po Dravinjski dolini in tamkajšnjih učnih poligonih, na peti se podrobneje seznanjamo z našo najbolj razvojno zaostalo pokrajino Goričkim, predzadnja, šesta, je namenjena predvsem sprehodu skozi polpreteklo zgodovino orožja v Parku vojaške zgodovine v Pivki, zadnja pa nas podrobno seznanja z manj znanimi kraškimi pojavi na flišu in meritvami erozije v flišni slovenski Sivi Istri

Monografija se osredotoča na geografsko zamišljanje učencev in dijakov slovenskih šol slovenskih pokrajin ter na vpliv učnih načrtov in katalogov znanja izbranih predmetov ter učbenikov nanj. Izhajamo iz predpostavke, da imajo fotografije pomembno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju individualnih in kolektivnih predstav o pokrajini. Pokrajino razumemo ne le kot preplet dejanskega in videnega, ampak tudi kot rezultat dojemanja in interpretacije. Za oblikovanje predstav je obdobje šolanja z vsemi informacijami, ki jih posreduje, izjemno pomembno.

V vodniku je predstavljenih devet ekskurzij s severozahodnega dela slovenskega zamejskega prostora. Razvrščene so v obratni smeri urinega kazalca. Šest (Ziljska dolina, Beljak z okoliškimi jezeri, Karavanke in Rož, Celovec in Gosposvetsko polje, južna pobočja Svinške planine in Velikovško čezdravje, Podjuna) jih v sodobnosti še lahko obravnavamo kot narodnostno mešana območja, dve območji (Labotska dolina, zgodovinski kraji severne Koroške) sta zaradi germanizacije ta status izgubili, območje pogorja Nockberge pa je že dolgo onstran severnega roba slovenskega narodnostnega ozemlja.

Znanstvena monografija podaja spoznanja o strukturi in funkciji kulturne pokrajine Ljubljanskega barja, ki jo sestavljajo ravnina, sredi katere se dvigajo osamelci, ter hribovje in gričevje na obrobju. Večji del območja, ki ga bistveno zaznamuje voda in izjemna biotska pestrost, je bil leta 2008 razglašen za Krajinski park Ljubljansko barje. V raziskavi smo na treh pilotnih območjih identificirali 28 pokrajinskih gradnikov, ki so odvisni od geološke podlage, vode ter od rabe zemljišč in prispevajo h pokrajinski pestrosti. Pomemben vpliv na rabo zemljišč imajo kmetijska plačila kmetom, ki največ prispevajo k obdelanosti zemljišč ter sonaravni reji, precej manj pa k ohranjanju bolj naravnih pokrajinskih gradnikov. V monografiji ugotavljamo, da je z vidika trajnostnosti ključno stremljenje k takšni pokrajinski pestrosti, ki zagotavlja čim boljše delovanje pokrajine in več različnih ekosistemskih storitev. Analiza razvoja pilotnih območij v štirih časovnih obdobjih je pokazala, da so bile sprva v pokrajini glavne gonilne sile kmetijstvo, poselitev in upravljanje z vodo, v zadnjih desetletjih pa postajata vse pomembnejši gonilni sili naravovarstvo in turizem.