Pred skoraj dvema desetletjema je novinar in pisatelj Željko Kozinc (1939) objavil svoj prvi popotniški vodnik po Sloveniji – Lep dan kliče. Njegovi izleti, doživeti z dušo in telesom ter popisani v bogatem literarnem jeziku, so pozneje dobili še več nadaljevanj in jih ima danes v svojih knjižnicah, avtomobilskih predalih in popotnih torbah na tisoče Slovencev. Postali so tako rekoč blagovna znamka, »Lep dan kliče!« pa izviren in za vselej prepoznaven podpis neutrudnega popotnika in raziskovalca najlepših izletniških kotičkov po Sloveniji in zamejstvu.

Vsebina tega zbornika, knjige, zgodovine nam bo prikazala v svojih zapisih, novelah popoln pregled dosežkov posameznikov in celotnega uspeha alpinističnega odseka v določenem obdobju. Knjigo so sestavljali številni avtorji zapisov, skupna jim je samo tema, vse ostalo je prepuščeno njihovi presoji, videnju – prikazati način življenja nekega alpinista. Urednikom tega jubilejnega dela gre vsa pohvala za vložen trud. Ustvarjeno je nekaj, kar ne bo šlo v pozabo in bo ohranjeno številnim, ki se bodo odločili stopiti na pot alpinista.

Pričujoča knjiga — vodniček, je poizkus zbrati prvenstvene smeri naših članov od ustanovitve odseka — leta 1947. Zato v njem ni smeri, ki so bile preplezane pred tem datumom, čeprav so Čopov steber in Wisiakova v Steni, Hudičev steber v Prisanku ter mnoge druge nesmrtne klasike, ki jih ne bomo pozabili. Kakor koli, kljub mukotrpnemu pregledovanju vseh razpoložljivih virov — od znamenitega “plavega vodnička” VJA, vpisnih knjig na odseku in na bivakih, člankov v Planinskem vestniku in časopisu Železar, osebnih virov … nas močno skrbi, da bo marsikatera prvenstvena zgrešila pot v knjigo — zbiranje zrnja v prgišče ima pač to slabost, da vedno kakšno spolzi med prsti.

Pričujoča knjiga je zgodovinska analiza razvoja moderne turistične dejavnosti, ki se pojavi in intenzivneje razvija po industrijski revoluciji in je povezana z ekonomskimi, tehnološkimi ter socialnimi in kulturnimi spremembami, ki so ji sledile.

Knjiga zgodb Senka Karuze Vodnik po otoku je uvod v potovanje, na katerem se pred bralcem-turistom razprostre mreža, spletena iz dejanskosti, dejstev in dogovdkov: odločilnih, vidnih in nevidnih, vsakdanjih in nevsakdanjih...

Dr. Katarina Mohar se je kot dobra poznavalka opusa Slavka Pengova, freskanta, ki je na Bledu slikal tako v župnijski cerkvi sv. Martina kakor tudi v Vili Bled, ko je bila ta po drugi svetovni vojni Titova rezidenca, v knjižici lotila ne le predstavitve vsebine na socialističnih upodobitvah, temveč tudi bogate zgodovine spreminjanja prostora, na katerem stoji Vila Bled, opreme stavb in parka ter vsakokratnega (političnega) konteksta uporabe.

Ljubitelji pohodništva ne odvrzite gojzarjev in nahrbtnika v klet, ko postanete starši, pač pa se opremite, da boste v hribe peljali tudi svoje otroke od najbolj rosnih let dalje. Svoje ekskurzije boste doživeli na nov način in boste z novimi očmi gledali na čudovite predstave, ki jih nudi narava, namreč z očmi svojih otrok, ki vas bodo pogosto opozorili in vam pkazali stvari, ki jih prej še opazili niste.

V vodniku je predstavljenih devet ekskurzij s severozahodnega dela slovenskega zamejskega prostora. Razvrščene so v obratni smeri urinega kazalca. Šest (Ziljska dolina, Beljak z okoliškimi jezeri, Karavanke in Rož, Celovec in Gosposvetsko polje, južna pobočja Svinške planine in Velikovško čezdravje, Podjuna) jih v sodobnosti še lahko obravnavamo kot narodnostno mešana območja, dve območji (Labotska dolina, zgodovinski kraji severne Koroške) sta zaradi germanizacije ta status izgubili, območje pogorja Nockberge pa je že dolgo onstran severnega roba slovenskega narodnostnega ozemlja.