V knjigi je Vlado Miheljak zbral svoje kolumne, ki jih je vse od oktobra 1987 do decembra 2007 snoval in objavljal v Mladini, Dnevniku, Republiki, Sobotni prilogi Dela. V tej knjigi je izpisanih več kot 200 kolumn, objavljenih v Dnevniku, v predhodnih pa več kot 500. In odtlej - in vse do danes, marca 2019 - je zasnoval in zapisal še najmnaj 550 kolumn. In še vedno jih snuje teden za tednom... iz nagovora urednika.

V medijih že nekaj mesecev skoraj dnevno spremljamo nanizanko napetega dogajanja v britanskem parlamentu v procesu odločanja o izstopu Združenega kraljestva (ZK) iz Evropske unije (EU). V zadnjih nekaj tednih je mnoge presenetila odločitev poslancev, da prevzamejo pobudo od vlade, ki je že nekajkrat neuspešno poskušala prepričati poslance, da sprejmejo sporazum o izstopu ZK iz EU. Ti politični boji so si celo prislužili oznako politične državljanske vojne.

Znanstvena monografija »Lokalno politično vodenje: glas svetnikov« se osredotoča na največjo skupino izvoljenih politikov v državi, in sicer na občinske svetnike. Občinski svetniki so ključni akterji lokalne predstavniške demokracije, saj na eni strani predstavljajo vez med občani in lokalnimi odločevalci, po drugi strani pa so kot zakonodajni organ tudi sami del občinskega vodstva in (so)določajo lokalne politike.

Drugo, dopolnjeno in popravljeno izdajo pričujoče monografije so terjali trije razlogi. Prvi so bile pripombe in predlogi k prvi izdaji, ki sem jih prejel s strani študentov in študentk, diplomatov in diplomatk ter kolegov in kolegic. Drugi razlog so bile napake, ki so se v prvi izdaji kljub več kot osemkratnemu preverjanju osmih oči prikradle v tekst. Tretji razlog pa je bila potreba, da podatke, ki sem jih navedel, ažuriram z novimi, določena stališča, ki so v knjigi premalo pojasnjena, bolje pojasnim, sočasno pa kakšen stavek zapišem bolje, jasneje, predvsem pa bolj smelo. Vsi ti razlogi pa so povezani z glavnim razlogom, zakaj izdajam drugo izdajo knjige. Gre za to, da te knjige, ki jo štejem za izjemno potrebno za slovenski prostor, nisem nikoli zares razumel kot popolnoma zaključeno delo, ampak kot delo v nastajanju, razvijanju, dopolnjevanju oz., kot se lepše izrazi Simon Gregorčič v pesmi Človeka nikar, je ta knjiga nekakšno vrtenje, prerojevanje, prenavljánje, presnavljánje in prestvarjánje stvari ter s tem približevanje zgodovinski resnici o tem, kaj se je v zgodovini diplomacije dogajalo ter od kod vlečemo vsa znanja in poznavanja, ki se umeščajo v bogato zakladnico diplomatskih študij.

Odkar so se v času družbenih in političnih sprememb v 70. in 80. letih 20. stoletja zelene stranke prvič pojavile v zahodni Evropi (zlasti v Nemčiji), raziskovalci analizirajo različne dejavnike, ki so pripeljali do njihove ustanovitve in razvoja. V knjigi se avtorji osredotočajo na postsocializem in analizirajo medsebojno delovanje treh ključnih dejavnikov, in sicer dinamiko med (1) nacionalno politiko in (2) subjektivnimi značilnostmi zelenih strank v času njihovega razvoja, upoštevajo pa tudi (3) gospodarsko krizo kot dodaten dejavnik. V monografiji je preverjena pogosto spregledana teza, da so subjektivni dejavniki v danem nacionalnem strankarskem sistemu lahko ključni za dolgoročni uspeh ali neuspeh zelenih strank v tem sistemu. Analizo slovenskega primera dopolnjuje primerjava razvoja zelenih strank v Sloveniji in posocialističnih državah srednje in vzhodne Evrope.

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.

Pričujoča monografija predstavlja prvo empirično študijo medkulturnih razlik, ki je bila izvedena v regiji držav nekdanje Jugoslavije in so jo izvedli raziskovalci iz te iste regije. To je njen glavni metodološki doprinos. Z vidika vsebine pa je glavna ugotovitev sledeča: 26 let po razpadu skupne države in 18 let po koncu zadnjih vojnih spopadov rane se zdaleč niso zaceljene, stereotipi in predsodki med narodi nekdanje Jugoslavije pa postajajo vse močnejsi. Posledično raziskovalci ugotavljajo, da globalizacija ni prispevala k zmanjševanju medkulturnih razlik, kvečjemu nasprotno; medkulturne razlike postajajo vse bolj pomembne, lokalne identitete pa vse bolj vidne. Vse to je lahko uspešno torišče za predsodke in stereotipe, ni pa dobra popotnica za krepitev mednarodnega političnega in gospodarskega sodelovanja v državah nekdanje Jugoslavije.