Odkar so se v času družbenih in političnih sprememb v 70. in 80. letih 20. stoletja zelene stranke prvič pojavile v zahodni Evropi (zlasti v Nemčiji), raziskovalci analizirajo različne dejavnike, ki so pripeljali do njihove ustanovitve in razvoja. V knjigi se avtorji osredotočajo na postsocializem in analizirajo medsebojno delovanje treh ključnih dejavnikov, in sicer dinamiko med (1) nacionalno politiko in (2) subjektivnimi značilnostmi zelenih strank v času njihovega razvoja, upoštevajo pa tudi (3) gospodarsko krizo kot dodaten dejavnik. V monografiji je preverjena pogosto spregledana teza, da so subjektivni dejavniki v danem nacionalnem strankarskem sistemu lahko ključni za dolgoročni uspeh ali neuspeh zelenih strank v tem sistemu. Analizo slovenskega primera dopolnjuje primerjava razvoja zelenih strank v Sloveniji in posocialističnih državah srednje in vzhodne Evrope.

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.

Pričujoča monografija predstavlja prvo empirično študijo medkulturnih razlik, ki je bila izvedena v regiji držav nekdanje Jugoslavije in so jo izvedli raziskovalci iz te iste regije. To je njen glavni metodološki doprinos. Z vidika vsebine pa je glavna ugotovitev sledeča: 26 let po razpadu skupne države in 18 let po koncu zadnjih vojnih spopadov rane se zdaleč niso zaceljene, stereotipi in predsodki med narodi nekdanje Jugoslavije pa postajajo vse močnejsi. Posledično raziskovalci ugotavljajo, da globalizacija ni prispevala k zmanjševanju medkulturnih razlik, kvečjemu nasprotno; medkulturne razlike postajajo vse bolj pomembne, lokalne identitete pa vse bolj vidne. Vse to je lahko uspešno torišče za predsodke in stereotipe, ni pa dobra popotnica za krepitev mednarodnega političnega in gospodarskega sodelovanja v državah nekdanje Jugoslavije.

Hewittova teorija plesa je prelomna, saj razume ideologijo kot poglavitno koreografinjo politik in družbenih praks, med katere sodi tudi plesna umetnost, ter analizira, kako so politike in družbe strukturirane na način koreografske estetike.

Znanstvena monografija »Slovenska država in politika« je politološko obarvana celovita analiza slovenskega političnega sistema, s posebnim poudarkom dinamičnih elementih političnega sistema, kot so politična participacija, oblikovanja in delovanja civilne družbe, oblikovanje in delovanje političnih strank, oblikovanje koalicij na nacionalni in lokalni ravni oblasti, manjšinska problematika in podobno. Avtorji analizo slovenskega političnega sistema začenjajo s vprašanjem demokratičnega razvoja na Slovenskem in analizo demokratičnega prehoda od osamosvojitve do danes

Monografija skuša dopolniti ugotovitve raziskav s področja razkoraka v znanju s področjem razkoraka v izražanju mnenja na politične anketne kazalce. Začetniki raziskovanja razkoraka v znanju so avtorji Phillip J. Tichenor, George A. Donohue in Clarice N. Olien. Z omenjeno hipotezo so poskušali pojasniti neuspeh informacijskih kampanj pri izobraževanju predvsem skupine z nižjim družbenoekonomskim položajem.

Avtor v delu poskuša razložiti, da odnosi na Balkanu in v sosedstvu Makedonije niso nastali čisto slučajno in spontano, ampak imajo svojo genezo, sociozgodovino, socialno in razvojno podlago, da imajo svoje motive, igralce, spodbujevalce, podpornike in svoje oblike. Razumeti vse to lahko pomaga pri zbistritvi odnosov, postopkov in politik med državami v regiji, med Makedonijo in njenimi sosedami, pa tudi navznotraj, v samih državnih sistemih.

Primerjava temeljnih tipov političnih sodnih procesov v dveh izrazito avtoritarnih obdobjih slovenske zgodovine 20. stoletja, obdobja od uvedbe Aleksandrove diktature 6. januarja 1929 do začetka druge svetovne vojne na naših tleh ter obdobja od konca vojne do omilitve politične represije v prvi polovici petdesetih let, potrjuje temeljno tezo sodnih procesov kot najmočnejših orodij vladajočih političnih elit za obračunavanja z namišljenimi ali dejanskimi političnimi nasprotniki ter ob tem ponuja še več zanimivih rezultatov.

Knjiga obravnava vzroke za zamujanje pri razvoju slovenskega gospodarstva. Glavni vzrok je po mnenju avtorja prepočasno odzivanje na izzive svetovnega gospodarstva. Izpostavlja ključna področja zamujanja pri razvojni strategiji, vključevanju v EU, selitvi industrij, vhodni in izhodni internacionalizaciji ter selitvi gibala svetovnega razvoja v Azijo, zlasti pa opozarja na prepočasno odzivanje na globalizacijo in krizo. Dokumentira zamujanje in storjene napake ter hkrati ocenjuje točnost ali napačnost strokovnih analiz o izpostavljenih vprašanjih glede na sodobne trende in spoznanja.