Hiša iz papirja Carlosa Marie Domingueza je izjemno lepa, pretresljiva pripoved o oboževalcih knjig, torej ljudeh, ki niso zgolj strastni, zvesti in vztrajni bralci, ampak tudi profesionalni poznavalci književnosti in hkrati fetišisti, bibliofili, katerim knjige krojijo življenske usode.

Dražljivost ljubezenske afere je za Irene Wagner sprva nekakšno gonilo, duševni ventil v zdolgočasenem vsakdanu ob prezaposlenem možu in dveh otrocih, s katerima se povečini ukvarjajo služabniki. Toda ko jo začne zalezovati ženska, ki se izdaja za partnerico njenega ljubimca, se položaj zaplete. Irene se pretreseno zave, kaj vse z razkritjem afere tvega – izgubo časti, družine, družbenega položaja. Izsiljevalki plačuje za molk, dokler njene zahteve ne presežejo meja sprejemljivega.

Leon Afričan (1986) je Maaloufov prvi roman, ki je takoj po objavi dosegel velik uspeh in dobil nagrado francosko-arabskega prijateljstva. Je psevdozgodovinski roman o resničniosebi, arabskem geografu, rojenem v Granadi okrog leta 1488, Hasanu Al-Vazanu, imenovanem tudi Leon Afričan, ki se po padcu Granade z družino preseli v Afriko, nato odide v Kairo, potem pa ga med vračanjem z romanja v Meki zajamejo gusarji in ga kot sužnja podarijo velikemu renesančnemu papežu Leonu X, ki ga posinovi, krsti in osvobodi. Nato živi v Rimu kot geograf Janez Leon Medičejski ...

»Morava se pogovoriti je zbirka petnajstih antologijskih zgodb. Katerakoli izmed njih bi si zaslužila uvrstitev v vsak, tudi najožji izbor najboljših hrvaških kratkih zgodb. Je pa meni od vseh najljubša zadnja, Med Rolandom Garrosom. Poleg pretresljive in prepričljive fabule je v njej še nekaj, kar kaže neko višjo obliko mojstrstva, ki ga boste našli pri Borgesu in pri drugih najboljših piscih kratkih zgodb: vse se zgodi v enem samem, zadnjem stavku. V njem je zgoščen ves emocionalni naboj, v njem se razkrije, o čem je zgodba pravzaprav sploh govorila. Ta stavek bralca podre, saj se zdi, kot bi se vse, o čemer je pravkar bral, zgodilo njemu.« - Miljenko Jergović

Komični kriminalni roman Frančka Rudolfa, ki se kot pisatelj rad sonči na obali absurda. Od tam so njegovi tipično pronicljivi liki, komični naboj ter iskrena želja pisca, da bralca vsaj preseneti in če se le da - tudi šokira. Starodavno izročilo, moderno poželjenje in večna trenja med obema.

Andreï Makine se je rodil leta 1957 v Sibiriji, kjer je preživelotroštvo in mladost. Po doktoratu iz francoske književnostije leta 1987 prišel v Francijo in začel pisati v francoščini.Nekaj časa je predaval rusko književnost, nato pa se jeposvetil izključno pisanju.

»Dober dan, oče!« je zaklicala, kar sredi strežbe. Do njega se je vedla spoštljivo; doma je bilo drugače. Bržkonega ni imela rada, a saj nikjer ne piše: imej rad očeta in mater, temveč: spoštuj očeta in mater! Pokimal ji je in se umaknil. Odšel je domov. Pomirjen je bil, počasi je hodil po sredini ulice, pozdravljal sosede, se veselil otrok. Še vedno je nosil čepico iz črnega ripsa, do kolen segajoč kaftan in visoke škornje. Toda krila kaftana niso več frfotala in trdo zamahovala ob usnjene golenice. Kajti Mendel Singer se je šele v Ameriki, kjer so vsi nekam hiteli, naučil hoditi počasi. Tako se je sprehajal skozičas v napredujočo starost, od jutranje molitve k večerni, od zajtrka k večerji, od zbujanja k snu. Vsako popoldne se je ob uri, ko bi doma k njemu prihajali učenci, zleknil na žimast kavč, za kakšno urico zadremal in sanjal o Menuhimu. Nato je malce prebiral časnik. Slednjič se je odpravil v trgovino družine Skowronnek, kjer so prodajali gramofone, plošče, notne zvezke in pesmarice, kjer se je igralo in pelo. Tam so se zbirali vsi starejši prebivalci četrti. Pogovarjali so se o politiki in si pripovedovali anekdote iz domačih krajev.

»Ponovno branje Potovanja na konec pomladi omogoča prevrednotenje tega romana, ki je bil v preteklosti pomemben, a znatno manj opazen v primerjavi z Menuetom ali Levitanom. Njegova presežnost, ki jo bom na kratko povzela, nudi bralcu tudi danes možnost izstopa iz utečenosti z nepredvidljivim pripovednim potepuštvom, magičnim kljub neupoštevanju (ali prav zato) zgodbene napetosti, modne zapovedi današnjika. Kaj je torej tisto, kar presega časovne in krajevne koordinate Potovanja ter zanaša vanj univerzalnost in presežnost? Izmed številnih značilnosti sta najočitnejša erotični vitalizem in humanistična morala, »krivca« za nedoslednostali fragmentarnost modernizma in eksistencializma ter za razgibanost Zupanove pripovedne pokrajine. Erotika je kot odkritosrčna razgaljajoča se intimnost pripovedno žarišče, osrednja tema, tipična pripovedna perspektiva ter izvor romaneskne dinamičnosti.«

Avstrijski pisatelj, dramatik in zdravnik Arthur Schnitzler (15. maj 1862–21. oktober 1931), eden najpomembnejših predstavnikov dunajske moderne, eden najprodornejših kritikov družbe v avstro-ogrski monarhiji ob prelomu stoletja ter eden najbolj igranih dramatikov na nemških odrih. Rodil se je v judovski družini na Dunaju, očetu otorinolaringologu in mami iz ugledne dunajske zdravniške družine. Študiral je medicino na Univerzi na Dunaju in pokončanem študiju služboval kot asistent in zdravnik v Splošni bolnišnici mesta Dunaj, nato tudi pri svojem očetu na dunajski polikliniki, dokler ni nazadnje odprl svoje prakse. Vzporedno z medicino se je začel ukvarjati tudi s pisanjem.