Ervin in norci so nadaljevanje romana Polovnjak, s katerim predstavljata pomensko in oblikovno celoto. Roman se vrtinči okoli nasprotja Normalno/Noro. Avtor z genialnimi zasuki v grotesknih prigodah gospoda Lakošte, ki ponekod zdrsne v tragikomičnost, spretno odkriva meje človekove svobode in raziskuje posledice izbrane poti. Ob tem zagovarja hipotezo, da je zavestna izbira nesreče edina možnost, s katero je mogoče kljubovati vsiljenemu, tehnološkemu idealu sreče, ki naj bi kulminirala med izpolnjevanjem pogojev, plačevanjem za lepoto in uživanjem ob funkciji in vlogi – ne glede na to, kakšni pravzaprav sta.

Roman Stalinove krave prepleta življenja treh žensk, treh generacij in treh družb, ki jih ločujejo politika, vojna, ljubezni in bolezen: skozi babico, mamo in hčer se s celotnim 20. stoletjem vred razgaljajo komunistična Estonija, kapitalistična Finska in kolonialna Rusija. Junakinja Anna je po mami Estonka in po očetu Finka. Občutke sramu in krivde zaradi drugorazrednosti svojega izvora, ki ji jih že od malih nog vceplja mama Katariina, se Anna nauči obvladovati z bolezenskim nadziranjem telesne teže, kar postopoma popolnoma zavlada njenemu življenju. Pretresljiva pripoved o življenju v strahu pod sovjetskim režimom, o razblinjenih utvarah o bogati državi na drugi strani Finskega zaliva in sprevrženem klicu mlade ženske po ljubezni. Knjiga, s katero je avtorica ustvarila kult.

»V naši deželi skoraj vse reke tečejo od zahoda proti vzhodu. Torej proti soncu.« Tudi Pesnica. Ampak Pesnic je več: je reka, ali pravičneje rečica Pesnica, dva zaselka blizu rečice, eden v Avstriji in eden pod Kozjakom, je Pesniška dolina in še velika vas Pesnica in železniška postaja Pesnica, kjer je avtorjev oče delal več kot trideset let … Pesnica je tudi kraj v avtorjevi domišljiji in spominu, ki zanj pomeni obdobje otroštva in zgodnje mladosti. V romanu spremljamo zgodbo avtorjevega otroštva, zgodbe njegovih staršev in pomembnih Pesničanov, ki spremljajo spreminjanje njim ljube doline v »spalno« naselje Maribora.

Knjiga je Saramagov poklon geniju portugalske književnosti, Fernandu Pessoi. Eden Pessoovih heteronimov je Ricardo Reis, ime, ki ga nosi glavni junak romana. Star je »petinštirideset let, rojen v Portu, samski, po poklicu zdravnik, zadnje prebivališče: Rio de Janeiro«. Z ladjo se vrne v rodno Portugalsko leta 1936, ko je Španija na pragu civilne vojne, Portugalska pa v primežu trde roke diktatorja Salazarja. Reis se vrača domov po šestnajstih letih v Braziliji, da bi doma našel samega sebe in se odcepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe. Starajoča se Evropa je na pragu vojne; tam pa je tudi pesnik Fernando Pessoa, ki je tako rekoč mrtev, a obiskuje Ricarda Reisa in z njim razpravlja o ključnih aktualnih in univerzalnih temah. Vmes se zdravnik in pesnik zaplete tudi s hotelsko strežnico, lovi ga mlada ženska s skrivnostno paralizirano levo roko … Velika mojstrovina portugalske književnosti.

Glavni protagonistki romana Behemot, Ana in Sonja, sta sestri, ki odraščata v ljubljanskem predmestju. V postštudentskih letih Ana prek Sonje spozna skupino anarhistov, ki se ji pridruži, nato, ko se ji zazdi skupina premalo resna, pa presedla k drugi, radikalnejši. Pod vplivom njihovih idej odide v pomembno evropsko prestolnico, si poišče zvodnika in začne pod imenom Manon delati kot prostitutka s posebno nalogo. V tujem mestu jo opazijo Sonjini prijatelji in Sonja jo odide na prošnjo staršev iskat. Do neke mere nevede ponavlja Anine korake, privzame novo ime, si prav tako poišče zvodnika, a se njune poti nikoli ne prekrižajo. Ana svojo skrivno misijo sicer opravi, a izkaže se, da se s tem njena pot v podzemlje šele zares začne.

Maja Novak je v Cimrah poskušala doseči troje. Prvič, napisati napet krimič. Drugič, pokloniti se žanru, ki ga strastno prebira že od najstniških let. Tretjič, pripovedovati o istih dogodkih z dveh zornih plati, skozi besede mehkužne Jane in skozi besede Rebeke, ki o sebi misli, da je zgled racionalnosti, dokler se ne pokaže drugače. To je zgodba o dneh, ko si zločinci pri svojem nečednem početju še niso mogli pomagati z mobilniki, inšpektorjem pa se še sanjalo ni, kaj je DNK.

Roman Dezorientalka avtorice Négar Djavadi se kaže kot epska freska Irana in njegove zgodovine ter iz pozabe priklicuje epizode, ki z več vidikov rahljajo omejujočo podobo Irana, kakršno v zadnjih desetletjih utrjujejo mediji. Prinaša povzetek tega, kakšno je bilo politično, družbeno in intelektualno življenje Irana v zadnjih šestdesetih letih in tako na ogled postavlja angažirane iranske laične in demokratične kroge, prek katerih se ta desetletja razkrivajo kot kronika ukradenih upov, v precejšnji meri tudi po zaslugi vmešavanja zahodnih sil.