Gilles Sebhan (1967) je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla. Njegovi romani z avtobiografskimi primesmi se posvečajo seksualnosti, kriminaliteti in vprašanjem generacij. Sebhan je tudi biograf Tonya Duverta in Jeana Geneta, kar je nedvomno čutiti v njegovi grobi in hkrati poetični pisavi. Roman Salamander se začne z umorom moškega v eni od kabin pariškega sekskluba. O njem izvemo le, da je bil obseden z mladimi prostituti, ki so ga njemu v užitek pretepali. Zgodbo v zgodbi predstavlja njegov dnevnik, ki nas ponese v njegovo maroško življenje, v skrivnosti ljubezni, nasilnih strasti in zločina.

Roman Kolesar se delno naslanja na resnična dejstva in usodo slovenskega interniranca Janeza Godca. Avtor je pred desetletjem o njem posnel dokumentarni film, tokrat pa je na temeljih te nenavadne usode napisal še roman. Melanholičen, osamljen in vsaj delno zafrustriran srednješolski učitelj zgodovine – ki ga poznamo po priimku Kreps – se sooča tako z banalno vsakdanjostjo življenja kot z nabiranjem kilogramov okoli pasu.

Šumenje gozda je roman o Liki in njenih metamorfozah v obliki mračnih, tihih, trdih, zaprtih ljudi. Čeprav beremo zgodbo družine, o odnosih v njej in njeni vpetosti v družbeno okolje, vas in mesto, beremo tudi o prodoru modernizacije skozi gozdove in čez hribovja, hkrati pa se avtorjevo mojstrstvo kaže v prehajanju od preteklosti k mitom, od realnosti k simbolom in nazaj.

Avtorjev ubesedeni atlas sveta z naslovom Atlas rahločutnega moškega je edinstvena, iz sedemdesetih epizod sestavljena pripoved, ki bralca popelje po celinah in morjih, skozi čase in obmorske pokrajine, a tudi v nevsakdanje intimne prostore vsakdanjega evropskega sveta.

Ervin in norci so nadaljevanje romana Polovnjak, s katerim predstavljata pomensko in oblikovno celoto. Roman se vrtinči okoli nasprotja Normalno/Noro. Avtor z genialnimi zasuki v grotesknih prigodah gospoda Lakošte, ki ponekod zdrsne v tragikomičnost, spretno odkriva meje človekove svobode in raziskuje posledice izbrane poti. Ob tem zagovarja hipotezo, da je zavestna izbira nesreče edina možnost, s katero je mogoče kljubovati vsiljenemu, tehnološkemu idealu sreče, ki naj bi kulminirala med izpolnjevanjem pogojev, plačevanjem za lepoto in uživanjem ob funkciji in vlogi – ne glede na to, kakšni pravzaprav sta.

Roman Stalinove krave prepleta življenja treh žensk, treh generacij in treh družb, ki jih ločujejo politika, vojna, ljubezni in bolezen: skozi babico, mamo in hčer se s celotnim 20. stoletjem vred razgaljajo komunistična Estonija, kapitalistična Finska in kolonialna Rusija. Junakinja Anna je po mami Estonka in po očetu Finka. Občutke sramu in krivde zaradi drugorazrednosti svojega izvora, ki ji jih že od malih nog vceplja mama Katariina, se Anna nauči obvladovati z bolezenskim nadziranjem telesne teže, kar postopoma popolnoma zavlada njenemu življenju. Pretresljiva pripoved o življenju v strahu pod sovjetskim režimom, o razblinjenih utvarah o bogati državi na drugi strani Finskega zaliva in sprevrženem klicu mlade ženske po ljubezni. Knjiga, s katero je avtorica ustvarila kult.

»V naši deželi skoraj vse reke tečejo od zahoda proti vzhodu. Torej proti soncu.« Tudi Pesnica. Ampak Pesnic je več: je reka, ali pravičneje rečica Pesnica, dva zaselka blizu rečice, eden v Avstriji in eden pod Kozjakom, je Pesniška dolina in še velika vas Pesnica in železniška postaja Pesnica, kjer je avtorjev oče delal več kot trideset let … Pesnica je tudi kraj v avtorjevi domišljiji in spominu, ki zanj pomeni obdobje otroštva in zgodnje mladosti. V romanu spremljamo zgodbo avtorjevega otroštva, zgodbe njegovih staršev in pomembnih Pesničanov, ki spremljajo spreminjanje njim ljube doline v »spalno« naselje Maribora.

Knjiga je Saramagov poklon geniju portugalske književnosti, Fernandu Pessoi. Eden Pessoovih heteronimov je Ricardo Reis, ime, ki ga nosi glavni junak romana. Star je »petinštirideset let, rojen v Portu, samski, po poklicu zdravnik, zadnje prebivališče: Rio de Janeiro«. Z ladjo se vrne v rodno Portugalsko leta 1936, ko je Španija na pragu civilne vojne, Portugalska pa v primežu trde roke diktatorja Salazarja. Reis se vrača domov po šestnajstih letih v Braziliji, da bi doma našel samega sebe in se odcepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe. Starajoča se Evropa je na pragu vojne; tam pa je tudi pesnik Fernando Pessoa, ki je tako rekoč mrtev, a obiskuje Ricarda Reisa in z njim razpravlja o ključnih aktualnih in univerzalnih temah. Vmes se zdravnik in pesnik zaplete tudi s hotelsko strežnico, lovi ga mlada ženska s skrivnostno paralizirano levo roko … Velika mojstrovina portugalske književnosti.