Roman se začne z glavnim moškim likom Juretom. Možem, ljubimcem in bratom, ki ga zadane možganska kap. Medtem ko leži v komi, tri ženske ugotavljajo, v kakšni bližini so bile v odnosu do njega. Prva je žena Marja (jaz), druga je ljubica Andreja (ti) in tretja je sestra Urška (ona). Bližina vsake od njih je v popolnem nasprotju odnosa, ki ga vidi in doživlja okolica. Žena se tega zaveda, ljubica sluti, sestra pa nima moči, da bi se priznala, vsaj za nekaj časa.

Edna O'Brien že tako rekoč vse svoje odraslo življenje živi v Londonu, a je Irska kljub vsemu še vedno več kot prizorišče večine njenih zgodb: dežela, njeni prebivalci in irska družba niso nič manj njihovi protagonisti kot posamezniki, ki v njih nastopajo. Tudi z romanom V gozdu ni nič drugače. Na neki način je tudi ta knjiga kontroverzna; tudi ta je doživela literarno hvalo, pri bralcih pa dokaj neenoten sprejem. Njena zgodba je povzeta po resnični tragediji, ki se je zgodila leta 1994 v pisateljičinih krajih, in domačini so ji očitali, da si kuje zaslužek iz usode treh umorjenih in storilca, asocialnega in zmedenega mladeniča z zgodovino manjših kriminalnih dejanj. Toda sama pravi, da je v tistem gozdu preprosto začutila, da to zgodbo mora zapisati. Pisanje je bilo »peklenska« naloga, a rezultat je izjemen.

Drobni roman pripoveduje o enem samem sončnem marčevskem dnevu na angleškem podeželju leta 1924 – materinski nedelji, ko so imeli služabniki tradicionalno prost dan, da so lahko obiskali svoje družine.

Mala Tigrica ni kot drugi tigri: je vedoželjna, ves čas je na preži in odkriva čarobnost tajge. Včasih se ji porajajo dvomi, zato zapusti Mamo in se sama poda na dolgo popotovanje onkraj tajge. Medtem ko drugi tigri sledijo svojemu nagonu, njo žene radovednost ter vneto premišljevanje o sebi in svetu.

si moji grehi so prvenec popolnoma neznanega avtorja z izredno zanimivo in razgibano življenjsko zgodbo in neverjetnim darom za pripovedovanje. Feliks Plohl se je po več poskusih v žanrih akcijskega in znanstvenofantastičnega romana med prestajanjem zaporne kazni na Dobu odločil napisati svojo življenjsko zgodbo. Poleg obilice vznemirljivih življenjskih pripetljajev knjigo odlikuje sproščen in razgiban jezik, ki se mu močno pozna, da mu slovenščina ni bila »položena v zibelko«. Velik vpliv na njegov literarni izraz je imelo tudi dolgoletno bivanje v Severni Ameriki, kjer se je navzel zlasti tamkajšnjega uličnega jezika.

Dvanajst zgodb v knjigi Ni in naj tudi ne bo (2012) raziskuje vsakdan osamljenih družin, ki jim nekaj manjka: oče, mati, orgazem, prava ljubezen ali vsaj pogovor.

Filipčičev novi, že šesti pri Beletrini objavljeni roman nosi naslov Moto, kar je tudi vzdevek njegovega osrednjega protagonista, gibalca pripovedi. Vendar to še ne pomeni, da so se zmotili vsi tisti, ki so ob naslovu najprej pomislili na prepoznavni moto Filipčičevega proznega opusa, saj roman prav gotovo ne bo razočaral njegovih ljubiteljev.