Émile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus tedaj desetih romanov, v katerih naj bi družbo predstavljali štirje svetovi: prostitutke, morilci, duhovniki in umetniki. Nekaj let pozneje je že izoblikoval glavnega junaka umetniškega romana, ki ga je v svojih zapiskih označil takole: »Claude Lantier, rojen leta 1842, mešanica, spojitev, materina moralna in telesna prevlada, dedna nevroza, ki se obrne v genialnost. Slikar.« Marsikaj pri Claudu spominja na Paula Cézanna, marsikaj pri Claudovem prijatelju Sandozu pa na samega Zolaja – Umetnina je izjemen roman s ključem, v katerem se z izmišljenimi imeni in v spremenjenih okoliščinah pojavljajo resnične osebe in dogodki. Ob tem Umetnina prinaša tudi vpogled v odnose med umetniki, umetniki in njihovimi deli ter odnose umetnikov do priznanj in prepoznanj njihovih stvaritev v širših krogih, za katere se zdi, da so se do danes le malo spremenili.

Balerina je stara petnajst let. Živi v kraški vasi, v hiši z bratom, očetom in mamo. Rada opazuje kostanj na domačem dvorišču, ker med njegovimi vejami spijo ptice. Rada poje in vesela je, ko jo obišče prijatelj Ivan. A pogosto zažene v kuhinjska vrata krožnik ali kozarec. In vsako jutro lula v posteljo. Balerina je drugačna od svojih vrstnic in vrstnikov.

Osnovna zgodba v tej knjigi je povezana z antično pravljico o Heri in Leandru. Z razširjeno zgodbo po teh motivih sem žele podoživeti občutja, ki oblikujejo tudi naš praspomin. Resnice in poudarki delujejo skozi naše nezavedno in se ponavljajo na poti skozi čas. Tako ostanejo del naše skupne identitete. Dopolnjujejo jo oživljene sočasne pripovedi in opažanja, ki jih prispevajo prav prebivalci te čudežne dežele. Velikokrat sem obiskoval kraje na Notranjskem, posebno okolico Cerkniškega jezera. Presenetljive so bile podobe dežele, ker je bil njen pogled vselej drugačen. Tudi zgodbe so se spreminjale. Tisti nevidni del pa se je prenašal skozi čas kot trajno izročilo.....avtor Boris Višnovec.

Ernest je moški v poznih štiridesetih letih. Ker mu je oče zgodaj umrl, ga je mati povsem privezala na kmetijo in nase, zato ima občutek, da sploh ni nikoli živel. Ko umre še ona, se odloči, da bo prerezal sleherno vez s preteklostjo in si na tak način skušal povrniti izgubljena leta.

V romanu Mamina roka avtor kot prvi v srbski književnosti odkrito obravnava eno bolj občutljivih in bolečih tem zgodovine. Glavni protagonist romana je šestnajstletni gimnazijec, katerega primarna skrb je sicer, da bi si pridobil nekaj bistvenih življenjskih izkušenj. V lovu za njimi spozna novo sošolko Herto in njeno starejšo sestro Sonjo. A zgodba o ljubezenskem trikotniku se staplja z zgodbo o družini sester Šleser in drugih podonavskih Nemcev, ki jih je po drugi svetovni vojni, ko jim je nova država zaplenila hiše in drugo imetje, doletela podobna usoda.

Pričujoči roman pripoveduje zgodbo o pisatelju, ki se iz rodne Baskije začasno preseli v Nevado v ZDA. A Dnevi Nevade obenem povedo veliko več. Pripovedujejo tudi zgodbo o trenutkih, v katerih se sedanjost premeša s spomini, podobami in sanjami. Kjer se negostoljubna puščavska pokrajina preplete s horizontom svetlikajočih luči casinojev, kar pisatelja – in bralca – popelje v neke druge, veliko bolj intimne pokrajine. Dnevi Nevade so zgodba, sestavljena iz zgodb, ki nam pokažejo, kako vsaka doživeta izkušnja in vsaka povezava, ki se oblikuje med ljudmi, presega razdaljo časa in prostora. Kako vsako čustvo, ki ga izkusimo, in vsaka bolečina, ki se nas dotakne, pusti neizbrisen odtis v našem notranjem svetu. In nas oblikuje v to, kar smo.

Alkohol in nostalgija je berljiv, a hkrati izjemno eruditski roman o ljubezenskem trikotniku med Francozoma Mathiasom in Jeanne ter Rusom Vladimirjem. Ko slednji nenadoma umre, ga pripovedovalec Mathias pospremi na zadnjo pot – s transsibirsko železnico – vse do rojstne vasi. Ob tem razmišlja o njihovem odnosu, ki je prišel tako daleč, da je zahteval življenje, o bolečini, ki so si jo prizadejali, in ljubezni, ki so jo čutili. Pripoved je tudi melanholičen poklon Rusiji in ruski kulturi. Mathias, Jeanne in Vladimir so Bertoluccijevi Sanjači, ki so se prebudili ter ugotovili, da revolucija ni več mogoča; ostala sta jim le še privid svobode in uteha omame.

Praga, 21. stoletje. Na podstrešju vile na obrobju mesta najdejo truplo bogatega podjetnika. Čeprav kaže, da si je sedemdesetletnik sodil sam, Policist sumi, da gre za umor. Podrobna preiskava je kajpada tudi prikladen izgovor za obiskovanje privlačne mlade Vdove. Sledi Policista privedejo v oranžno hišo pod Petřínom, kjer počasi razkriva skrivnost njenih treh stanovalk. Izobražene svetovljanke so pri opravljanju naloge, ki so si jo zadale tik po drugi svetovni vojni, očitno prestopile meje zakona. Policist je v precepu: mar namen, naj bo še tako plemenit, res lahko posvečuje sredstvo?