Obris je prvi del kultne trilogije Rachel Cusk, ki se je leta 2018 zaključila z romanom Kudos. Gre za eno najbolj opevanih literarnih del zadnjih let, s katerim se je Rachel Cusk prebila med sodobne klasike ter premaknila naše razumevanje literarne naracije. Knjiga je bila (kakor tudi cela trilogija) uvrščena med najboljše knjige leta, desetletja in stoletja vseh najpomembnejših medijev (New York Times, New Yorker, London Review of Books …). V središču romana je prvoosebna pripovedovalka Faye, ki skozi zgodbe drugih izrisuje lastni portret, sliko ženske, ki se sooča z bremeni življenja: ločitve, družine, kariere, travme, negotovosti in vsega drugega, kar je nemogoče upovedati, a nujno živeti.

Dnevni red je zelo kratek, a intenziven zgodovinski roman, ki v središče postavlja Hitlerjev vzpon na oblast, predvsem njegove prve zunanjepolitične poteze, med katere sodi priključitev Avstrije (anšlus). Roman se odpre s kultnim popisom sestanka najpomembnejših nemških industrialcev in gospodarstvenikov, ki so se pripravljeni podrediti velikemu vodji ter mu nameniti velikodušne donacije za uničenje sveta. (Njihova podjetja živijo še danes.) Dnevno povelje je destilat zgodovinske drame, ki jo je mogoče zreducirati na sprego politike in kapitala, ki je v kombinaciji nemške industrije in nacizma postala smrtonosna. Mojstrsko izpisana politična miniatura je leta 2017 prejela najpomembnejšo francosko literarno nagrado, goncourta.

V romanu Kaj pomeni ljubiti (zanj je leta 2011 prejel ugledno nagrado Médicis, preveden pa je tudi v številne jezike) se posveča prav času druženja s Foucaultom in Guibertom, pomemben lik pa je tudi njegov oče Jérôme Lindon, dolgoletni urednik legendarne založbe Minuit. Odraščal je ob izjemnih osebnostih, kot so Duras, Beckett ali Robbe-Grillet, ter ob velikih očetovih pričakovanjih, a Foucault mu je nudil mentorstvo in prijateljstvo, ki sta odločilno usmerila njegovo življenje. Nizanje dogodkov in analiz odnosov z očetom in s Foucaultom hkrati prinaša dve učenji, kaj pomeni ljubiti. Nedvomno pa se nam razkrivajo tudi številne intimne plati Foucaulta, mladih okoli njega in njihovo hedonistično življenje.

Poti brez milosti (Vägar utan nåd, 2006) je sklepni del trilogije, vendar zaradi spretno vtkanih namigov na pretekle dogodke ne zahteva poznavanja prejšnjih dveh delov. Trilogija spremlja mlado Alexandro, ki jo očim vse od desetega leta spolno in čustveno zlorablja, dokler ga naposled ne prijavi. Poti brez milosti se začnejo v trenutku, ko je očim že v zaporu, Alexandra, še srednješolka, pa poskuša preboleti preteklost in si na novo urediti življenje. To je zanjo tem teže, ker zaradi svojih izkušenj ni zgolj samotarska, marveč se tudi patološko boji ljudi.

V prelomnem letu 1989, ko je padel zid, je berlinski študent ob jutranjem teku naletel na truplo. Poklical je policijo – in ta se je začela ukvarjati s primerom, ki vodi neposredno v vrtinec evropske zgodovine; med Madžare, Rome, Nemce, v najbolj turbulentne čase, polne političnih, socialnih, duhovnih in seksualnih hrepenenj.

Pripovedovalec romana Slepe miši je knjižničar, ki je tik pred upokojitvijo. Na njegovem delovnem mestu se nenadoma znajde knjiga Igorja Omerze »1984, Orwelovo leto Agopa Stepanjana« o montiranem protivohunskem in protiterorističnem procesu v Ljubljani leta 1984. V Kadetski šoli za miličnike kadete, kjer je bil zaposlen pred tridesetimi leti kot knjižničar, je bil tudi sam protagonist osumljen sodelovanja z domnevno teroristično in vohunsko skupino.

V zahojen, od sveta pozabljen kraj N. prideta človeka, da bi zbujala upanje. Spoznamo vse, od delavcev do finančne elite, od natakaric do menedžerk, od domačinov do tujcev. Perišić spretno prepleta lokalne in globalne ter sedanje in pretekle zgodbe, saj je njegov dogajalni prostor izjemno pester in se razteza vse od Sibirije do Zagreba. Robert Perišić je duhovit in šarmanten pripovednik, ki bralca ves čas navdušuje s sočnimi domislicami in dovtipi, ob tem pa ga spretno ovija s pripovednimi nitmi, ki se zrahljajo šele v sklepnem poglavju.

Roman V senci zločina temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil 7. marca 1932 v Stockholmu. Pisateljičin stric, tedaj 23-letni Fredrik von Sydow, z železno palico brutalno do smrti pretepe svojega očeta Hjalmarja von Sydowa ter njegovi hišni pomočnici. Nato se z ženo odpeljeta v Uppsalo, kjer si v hotelu privoščita šampanjec, kaviar in ostrige.

Roman je svojevrstna epistolarna proza: so pisma v pismu in je še veliko več. Napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva nudil pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem.