Dnevnik selitve ni obupan pogled nazaj, temveč razvejan portret mesta, ki je hkrati na robu in v srcu Evrope, kjer so dolga stoletja v mirnem sožitju delale in ustvarjale štiri svetovne kulture - in po vojni in uničenju bo spet tako, dokler bo Sarajevo obstajal. "O tem razbijanju Sarajeva, o oskrunjenju čarovnije in o izgubi sposobnosti za uživanje v začaranosti govorijo naslednji zapisi (...), o selitvi, kakršno doživlja Sarajevo, ko se seli iz materialne v idealno stvarnost, iz svoje kotline, obdane z griči, v pomnjenje, spomin, v idealno." (Dževad Karahasan)

Ta zapis je bil sprva namenjen prvemu kongresu zavetnih mest, ki je potekal 21. in 22. marca 1996 v Svetu Evrope v Strasbourgu na pobudo Mednarodnega parlamenta pisatevljev.