Rosie Carpe (2001) je sedmi in najbrž najlepši roman Marie NDiaye: prvine, ki jih srečujemo v vseh njenih delih, se tu združijo najbolj posrečeno in v najbogatejšo prispodobo. Pisala ga je pet let in si z njim prislužila nagrado Fémina, ki so ji jo podelili z večino glasov v prvem krogu. Kljub dokaj preprosti vsebinski zasnovi (mlada naslovna junakinja se po mnogih grotesknih doživljajih in v gmotni in duševni stiski iz pariškega predmestja odpravi na Guadeloupe, kamor se je odselila njena družina) je samo dogajanje skrajno banalno, včasih na meji logike in verjetnosti. Osrednja tema je zlo, ali natančneje zlo, ki se skriva v sprevrženi ljubezni, v zakrinkavanju brezčutnosti za ljubeznijo, sebičnosti za mehkobo, okrutnosti za dobroto; in zlo, ki preži v nemoči, strahu, trpljenju. Ob tem se odpira eno od najokrutnejših vprašanj v romanu: »Kako naj daje tisti, ki ni prejel ničesar?« – kakor ga je izrazila kritičarka Marie-Laure Delorme. Obsojanje namreč ni slabost Marie NDiaye. Kakor pravi, se ne postavlja nad svoje like in ne pozablja, da imajo tudi najtrdosrčnejši svojo človeško plat, da smo lahko podli tudi nehote. Pa vendar. Najhujša perverznost, ki jo lucidno razkriva pisateljsko pero Marie NDiaye, je ravno dejstvo, da se sebičnost najpogosteje in najbolj izdatno napaja, kadar se zakrinkava za ljubeznijo.

Pesniško zbirko Levsteka uvaja in določa štirivrstičnica brez naslova, ki je v pesniškem jeziku kot diktatu domišljije izraža zavedanje o lastni majhnosti in minljivosti ter napoveduje poetični izraz skromnosti človeka pred neskončnostjo vsega tistega, kar ostaja neznano in skrivnostno za slehernika.

V zbirki Kernjakove II so zbrane duhovne pesmi: zborovske za različne namene (11 pesmi), spremenljivi mašni deli (3), zapisi duhovnih napevov (16) in skladbe s spremljavo (4). Zbirki bosta dosegli svoj namen, če bodo zbori segali po njih in Kernjakove pesmi z veseljem prepevali.

Kernjakove I je zbirka posvetnega zborovskega opusa Očeta Pavleta 134 skladb (med njimi je 65 izvirnih - 45 na lastna besedila; 56 je ljudskih pesmi in 14 drugih priredb) in sina Mira, ki je ustvaril 12 skladb (7 pesmi na lastna besedila, 2 na tuja in v treh je prisotna ljudska pesem).

Pozno v noč je nekoč po vaseh odmevala fantovska pesem, včasih otožna, polna upanja in hrepenenja, potem spet vriskajoča, hudomušna. Naša ljudska pesem je bila vedno tista gonilna sila, ki je še v tako temnih časih slovenske zgodovine, združevala in bodrila. Fantje na vasi ne pojejo več, a pesem ni utihnila.