Tema "ekklesia" je za takšno željo prav posebej nevarna - morda smo se je lotili prav zato. Pri bralcu, ki mu je vsaka oblika cerkvenosti tuja, lahko namreč že predpostavka kakršne koli vere v "Cerkev" brž prikliče občutke nečesa zamejenega, ozkega, ločenega, v njem lahko zbudi strah pred samoizolacijo "izvoljenih" in duhovnim napuhom. Upam, da bo ob branju zbornika premagal te predsodke in videl, da nam gre prav za problematizacijo "po sebi razumljivih mej" in da po svojih močeh hočemo misliti prav širino in odprtost, ne da bi pri tem pozabili na svoja najlastnejša duhovna izkustva.

Eftim Kletnikov se je rodil 1946 v vasi Negrevo v vzhodni makedonski pokrajini Maleševo. Ta prvinska pokrajina, kakor jo je doživljal v otroštvu, je ostala pesniku trajna inspiracija nečesa pradavno nedolžnega in duhovne lepote.

Anarhije in krščanstva ne smemo enačiti. Nočem privzeti teorije o več poteh do "istega cilja", ki je bila nekdaj obrazec za opravičevanje pečanja kristjanov s stalinizmom. Hotel sem samo izraziti, da gre za neko splošno usmeritev, ki nam je skupna in povsem jasna. To pomeni, da vendarle bojujemo isti boj znotraj perspektive. Brez kakršne koli zmede ali inluzije. In že dejstvo, da se soočamo z istimi nasprotniki in z istimi nevarnostmi ni majhna stvar.

Na straneh knjige Rojstvo filozofije se skrivata eden izmed najizvirnejših filozofov po drugi svetovni vojni in ena izmed najdrznejših teorij uma, kar jih je bilo kdaj razvitih v zahodni misli.

V tej zbirki je zbranih 124 epigramov 34 različnih avtorjev iz helenističnega obdobja grške književnosti. Približno tri stoletja dolga doba od smrti Aleksandra Velikega (323 pr. Kr.) pa vse do časa, ko so Rimljani zavzeli še zadnje izmed helenističnih kraljestev, ptolemajski Egipt (30 pr. Kr.), je grški književnosti podarila ne le izjemno številne, ampak tudi najlepše primerke "napisanih" pesmi v več kot deset stoletij dolgi, skorajda neprekinjeni tradiciji.

"Blagrujem tvojo odločitev." Tako začenja Paladij, menih, puščavnik, škof in pisatelj, svoje pismo prijatelju Lavzu. Lavz je bil veliki komornik, nekakšen osebni tajnik Teodozija II vsaj do leta 420 do leta 422 in morda še v letih 431 in 436; bil je evnuh.

Salomonovi psalmi so judovsko besedilo, ki je po vsej verjetnosti nastalo v I. st. pr. Kr. Gre za zbirko osemnajstih apokrifnih psalmov, ki se vsebinsko in slogovno naslanjajo na kanonični psalter in druge starozavezne knjige. Izvirno so bili napisani v hebrejščini, ohranili pa so se le v grškem in sirskem prevodu.

Knjiga Dotik duha je izbor pol stoletja trajajočih izborov na področju prevajanja Katarine Šalamun-Biedrzycke. Je pregled sodobne poljske poezije v svojih najvišjih dosežkih.

Julijano iz Norwicha, prvo znano avtorico, ki je pisala v angleškem jeziku, dejansko delno zakrivajo stoletja pozabe. O njenem življenju ne vemo veliko. Nekaj podrobnosti je le znanih. Ko je bila stara trideset let je na smrt zbolela, vsaj zdelo se je tako. Kljub pričakovanjem je ozdravela in svojo izkušnjo bližine Boga opisala v dveh spisih: v kratkem spisu, Razodetja Božje ljubezni, ki je bil po vsej verjetnosti sestavljen kmalu po mistični izkušnji leta 1373 in daljšem spisu razodetja, ki je nastalo kakih dvajset let po izkušnji sami.

Poetični fragmenti, ki jih je René Char združil pod naslovom Hipnosovi listki, so nastali v letih 1943 in 1944. Prvič so izšli aprila 1946 pri založbi Gallimard, v zbirki Espoir, ki jo je urejal Albert Camus. Kar želi povedati, Char pove z malo besedami. Svojih misli ne razvija, ne pojasnjuje. Skrajno so skoncentrirane. Vsaka beseda ima eksplozivno moč, kot bi pisal z ognjem. Charova poezija ni lahka, ni lahko razumljiva in hitro dostopna, v njo je mogoče prodreti le počasi, s potrpežljivostjo. Nastala je iz človeške izkušnje, izkušnje angažiranega človeka, v času največje krutosti, krivic in zaničevanja človeka.