Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni. V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih.

Pričujoča kratkoprozna knjiga obsega enaintrideset pretežno ljubezenskih zgodb. Ljubezen se v njih kaže v najrazličnejših niansah, po večini intoniranih s tradicionalnimi vrednotami. Avtorica izpričuje življenjsko moč ljubezenskega vseprežemajočega čustva. Njeni junaki so taki, kot jih poznamo iz vsakdanjosti, družinski člani, sodelavci, sošolci, prijatelji; taki, ki se v različnih okoliščinah odzivajo na podoben način in taki, ki se v podobnih okoliščinah obnašajo zelo različno, skratka: knjigo odlikuje široka paleta človeških nravi, opisanih na kratko, toda neposredno in učinkovito. To velja tudi za opise razmerij, razpoloženj, predmetov, krajev in dogajalnega časa.

Učbenik obsega 17 poglavij z osnovnimi podatki o nemških literarnih obdobjih; tipsko in vsebinsko raznolike (tudi igrive) vaje za usvajanje, ponavljanje in utrjevanje dejstev o nemški književnosti, hkrati pa za utrjevanje besedišča, ki je značilno za književnost; razen tega vsebuje krajše vaje za preverjanje bralnega razumevanja, rešitve.

Ivan Cimerman v knjigi VodOMENS, znamenja vode v šestih razdelkih izpoveduje svoj odnos do sveta. Želi si, da bi le-ta bil drugačen, boljši, svetlejši, čistejši, iskrenejši. Človek je tisti, ki brezobzirno povzroča hudobijo in zlo, noče se zavedati, da je odgovoren za preživetje vseh živih bitij (lastnega) planeta, na katerem biva. Voda je tista sila, ki ima moč umiti umazana dejanja človeka, jih celo odplakniti, a je človek ne spoštuje dovolj.

Knjiga Razmisleki o naši preteklosti je spraševanje ali je naša zgodovina prava. Avtor začne z razmišljanji o arheoloških najdbah na Dolenjskem in se nato s strani na stran, od najdbe do najdbe, od vira do vira pomika skozi prostor, kjer so živela ljudstva z jezikom in kulturo, ki ju kot mnogi drugi sodobni raziskovalci tolmači in razume preko slovenske dediščine in izročila. Vrača se k starim klasičnim virom, jih preverja in jih tolmači s stališča današnjega védenja. Po svoje razmišlja o izpeljavah, smiselnem oblikovanju besed in imen, vse po zdravi pameti in logični povezavi časa, načina življenja, domnevni tehnološki opremljenosti in gospodarski dejavnosti, premikih in osvajanju, filozofiji proizvajalcev in osvajalcev, kar ga na koncu pripelje do zaključka, da so imeli naši predniki pred par tisoč leti enako raven pismenosti in kulture kot Grki in Rimljani. Táko je vsaj intimno prepričanje avtorja, do katerega pa bo prišel tudi marsikateri bralec, ki bo sledil branju in njegovemu spraševanju. Podobna vprašanja se porajajo vsakemu proučevalcu zgodovine, bodisi to nekoč ali danes in naj gre za zapisovalca tekočih dogodkov ali pisca, ki za nazaj poustvarja zgodovino svojega in s tem tudi drugih narodov. Svoje odgovore na vprašanja dajejo vsi zgodovinopisci državotvornih ‘zgodovinskih’ narodov. No, z izjemo nekaterih, ki povzemajo narodno zgodovinopisje drugih, med katerimi smo tudi Slovenci. Zdi se, kot da so slovenski zgodovinarji prezrli, da je Slovenija že skoraj tri desetletja samostojna država in ni potrebe po poslušnosti do Dunaja ali Belgrada.

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne, ki je prinesel tudi razpad Avstro-Ogrske monarhije, je prav gotovo pravi čas za branje vojnih spominov Miloša Vauhnika

Politična biografija Bogumila Vošnjaka obravnava vsestransko politično udejstvovanje diplomata, pravnika in politika, ki je pustil izrazit pečat v ključnih zgodovinskih trenutkih slovenskega naroda in tudi pri tlakovanju poti za skupno jugoslovansko državo, ki je nastala po veliki vojni.

Pravljico tvori preprosta zgodbica, v kateri sta glavna junaka kos Žvižko in mladi pek Bine, vse pa se vrti okoli potic z omamnim vonjem in še boljšim okusom. Da je zgodba resnična, dokazujeta tudi recepta v knjigi, po katerih pečeta pek Bine in kos Žvižgo vsak svoje potic.