Ivan Cimerman v knjigi VodOMENS, znamenja vode v šestih razdelkih izpoveduje svoj odnos do sveta. Želi si, da bi le-ta bil drugačen, boljši, svetlejši, čistejši, iskrenejši. Človek je tisti, ki brezobzirno povzroča hudobijo in zlo, noče se zavedati, da je odgovoren za preživetje vseh živih bitij (lastnega) planeta, na katerem biva. Voda je tista sila, ki ima moč umiti umazana dejanja človeka, jih celo odplakniti, a je človek ne spoštuje dovolj.

Knjiga Razmisleki o naši preteklosti je spraševanje ali je naša zgodovina prava. Avtor začne z razmišljanji o arheoloških najdbah na Dolenjskem in se nato s strani na stran, od najdbe do najdbe, od vira do vira pomika skozi prostor, kjer so živela ljudstva z jezikom in kulturo, ki ju kot mnogi drugi sodobni raziskovalci tolmači in razume preko slovenske dediščine in izročila. Vrača se k starim klasičnim virom, jih preverja in jih tolmači s stališča današnjega védenja. Po svoje razmišlja o izpeljavah, smiselnem oblikovanju besed in imen, vse po zdravi pameti in logični povezavi časa, načina življenja, domnevni tehnološki opremljenosti in gospodarski dejavnosti, premikih in osvajanju, filozofiji proizvajalcev in osvajalcev, kar ga na koncu pripelje do zaključka, da so imeli naši predniki pred par tisoč leti enako raven pismenosti in kulture kot Grki in Rimljani. Táko je vsaj intimno prepričanje avtorja, do katerega pa bo prišel tudi marsikateri bralec, ki bo sledil branju in njegovemu spraševanju. Podobna vprašanja se porajajo vsakemu proučevalcu zgodovine, bodisi to nekoč ali danes in naj gre za zapisovalca tekočih dogodkov ali pisca, ki za nazaj poustvarja zgodovino svojega in s tem tudi drugih narodov. Svoje odgovore na vprašanja dajejo vsi zgodovinopisci državotvornih ‘zgodovinskih’ narodov. No, z izjemo nekaterih, ki povzemajo narodno zgodovinopisje drugih, med katerimi smo tudi Slovenci. Zdi se, kot da so slovenski zgodovinarji prezrli, da je Slovenija že skoraj tri desetletja samostojna država in ni potrebe po poslušnosti do Dunaja ali Belgrada.

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne, ki je prinesel tudi razpad Avstro-Ogrske monarhije, je prav gotovo pravi čas za branje vojnih spominov Miloša Vauhnika

Misli, ki so zapisane v knjigi, so sprehod skozi življenje. Miran Rustja se je v novi poeziji ponovno obrnil k temam, ki jih je že načel v prejšnjih pesniških zbirkah ali razmišljujočih razpravah o življenju in stranpoteh, o zdravju in bolehnosti, o ljubezni in predajanju, dvomih in kljubovanju.

Politična biografija Bogumila Vošnjaka obravnava vsestransko politično udejstvovanje diplomata, pravnika in politika, ki je pustil izrazit pečat v ključnih zgodovinskih trenutkih slovenskega naroda in tudi pri tlakovanju poti za skupno jugoslovansko državo, ki je nastala po veliki vojni.

Pravljico tvori preprosta zgodbica, v kateri sta glavna junaka kos Žvižko in mladi pek Bine, vse pa se vrti okoli potic z omamnim vonjem in še boljšim okusom. Da je zgodba resnična, dokazujeta tudi recepta v knjigi, po katerih pečeta pek Bine in kos Žvižgo vsak svoje potic.

PESNIŠKE IZPOVEDI IVA PETKOVŠKA, zobozdravnika, slikarja in misleca, rojenega v Trstu, zajemajo v glavnem štiri tematska izhodišča. Prvo poudarja dušo, ki je svet polnega, z atributi človeškosti, izročili preteklih življenj, znanj in spoznanj, z vero(vanji) zaznamovanega pričevalca. V zibko so mu položena znamenja, ‘zakramenti’, atributi, ki označujejo pleme, narod, meje maternega jezika, s katerim se istoveti in v katerem se polnokrvno izraža. Tako v preozke etnične meje ujeto telo, sili in kipi iz fizične ječe, v kateri ječi, trpi in hlepi po širjavah sveta in misli. Klasična človeškost je okronana z dušo. Pesnik se loti temeljnega vprašanja bivanja in smisla