Monografija je zanimiv kolaž perspektiv, ki omogočajo vpogled v življenjski svet brezdomnih uporabnikov javnih prostorov v mestu, oceno potreb in analizo vrzeli v obstoječih odgovorih. Utemeljuje nujnost interdisciplinarnega dela in sodelovanja med različnimi akterji v skupnosti in integriranih služb na področju brezdomstva. Predstavi različne metode dela in primere dobrih praks, predvsem pa krepi zavedanje o nujnosti doslednega spoštovanja človekovih pravic in človekovega dostojanstva.

Monografija je prvi celovit prikaz in analiza razvoja socialne oskrbe na domu v Sloveniji. Predvsem nastavlja ogledalo socialni politiki na področju varstva starejših v zadnjih dveh desetletjih ter oblikuje usmeritve in predloge sprememb za odločevalce. Monografija je praktična, konceptualna in teoretska ter kot taka uporabna za vse, ki želijo vedeti več o storitvi socialna oskrba na domu, o dolgotrajni oskrbi ter pomenu skupnostne oskrbe in dezinstitucionalizaicje. Še posebej nagovarja lokalne skupnosti in jih spodbuja k bolj razvojni angažiranosti pri zagotavljanju socialne oskrbe na domu.

»Monografija s svojo strukturo poglavij upošteva idejo interdisciplinarnega pristopa pri obravnavi otroka, ki izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov, njegovo potrebnost pa utemeljujejo različne stroke. Nekaj prvih poglavij monografije tako obsega konceptualna vprašanja o nasilju v sodobni družbi, družbeni vlogi otrok in vlogi otrok pri obravnavanju nasilja nad njimi. Avtorice poudarjajo pomen osrediščenosti obravnave na otroka, njegove potrebe, pravice in koristi. Pri tem koncept t. i. otrokocentričnosti kot način vzgoje tudi kritično vrednotijo in opozarjajo, da ima številne pasti, pri obravnavanju ogroženega otroka v različnih institucijah pa lahko povzroči neutemeljen paternalizem strokovnjakov, ki v iskanje otrokovih koristi ne vključijo otroka samega, pri odločanju ne upoštevajo dovolj njegovih konkretnih potreb in stisk.« (iz recenzije prof. dr. Renate Salecl)

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je enostavna ideja, saj zahteva, da je treba vsaki državljanki in državljanu brezpogojno, redno in trajno zagotoviti minimalna finančna sredstva za preživetje. V zborniku več avtoric in avtorjev (Mencinger, Dragoš, Rener, Korošec, Poglajen ...) piše o različnih vidikih koncepta: zakaj je UTD nujen in izvedljiv, kako vpliva na trg dela, ideologijo dela, zdravje, prekariat, kako uvesti UTD, kako je videti UTD za otroke in stare, kaj je lokalni UTD. UTD je najučinkovitejši, najnujnejši in najhitrejši ukrep za izboljšave znotraj sistema. Vsi drugi ukrepi so neučinkoviti ali pa zunajsistemski. Zbornik Enostavna ideja je argumentacija ključnih poudarkov, zakaj je UTD potreben, in pa razlogov, zaradi katerih je nasprotovanje tej pravici škodljivo.

Poglavja: (1) Dezinstitucionalizacija n možnosti za vzpostavljenje skupnostne oskrbe, (2) Hitra ocena potreb in storitev ter hevristični model prehoda v skupnost, (3) Načela hitre ocene potreb in storitev, (4) Razvoj odgovorov in služb, (5) Sodelovanje s skupnostjo in zagovorniške strategije, (6) Organizacija hitre ocene potreb in storitev, (7) Metode in tehnike, (8)Raziskovalne spretnosti, (9) Ocenjevalni moduli, (10) Akcijski načrt.

Gre za temeljno delo na področju socialnega dela. Je plod dolgoletnega raziskovanja in ustvarjanja izvirnih konceptov, ki so ključni pri kompleksnem socialnem delu z družino. Avtorici pišeta o znanju o procesih, soustvarjanju izvirnosti koncepta pomoči, razvidnosti in ozaveščenosti, sodelovalnem pogovoru z družino, pomembnosti jezika socialnega dela, družinskih življenjskih potekih, družinah s številnimi izzivi, rejništvu, socialnem delu z družino v šoli, odklonskem vedenju mladih, starih ljudeh v družini in o socialnem delu z družinami v procesu ločitve ali razveze.

Knjiga odpira nov prostor za področje socialnega dela in možnost profesionalne potrditve dela z osebami z gluhoslepoto. Je pravzaprav druga znanstvena monografija o gluhoslepoti v slovenskem prostoru, s čimer postavlja temelje stroke in znanosti na tem področju pri nas. Knjiga bralcu razgrne pogled, ki je bil doslej zamolčan, spregledan in preslišan. Uporabljeni diskurz ljudi z gluhoslepoto, ugotovitev njihovega stanja, predstavitev doživljanja življenja, načinov sporazumevanja in jezika ter odpiranje prostora za integracijo v socialno prakso so temeljni prispevki, ki jih knjiga prinaša.

Avtonomni prostori so detektorji spregledanih potreb. Kažejo, kaj mestu manjka in da ne potrebujemo oblasti, da si ustvarimo tisto, kar potrebujemo in česar si želimo. Socialni cesntri so boljši kot centri za socialno delo. So tovarišice, ki ti posodijo denar, ko zagusti, poslušajo tvojo pesem, ko rabiš občinstvo, ti ponudijo streho nad glavo, tuš, skrivališče, ko bežiš, večerjo, pivo na kredo, objem, ko jočeš, in pesti, ko se moraš braniti, spremstvo k zdravniku, na zavod za zaposlovanje, pri iskanju stanovanja, pravnih problemih, nastavijo vse svoje kilograme pred policijo, ki te skuša deložirati. So najboljše tovarišice, so sestre.

Stroji socialnega dela niso mehanični, so človeški, mašine želja, delujoče sestavljanke, ki želje izrazijo, proizvajajo in uresničujejo. So združevanje ljudi v akciji ... Preiti je torej treba od semantičnih struktur k sintaksi dejanj. Socialno delo nastane, kjer ni moči. Je obračanje nemoči v moč.