Knjiga odpira nov prostor za področje socialnega dela in možnost profesionalne potrditve dela z osebami z gluhoslepoto. Je pravzaprav druga znanstvena monografija o gluhoslepoti v slovenskem prostoru, s čimer postavlja temelje stroke in znanosti na tem področju pri nas. Knjiga bralcu razgrne pogled, ki je bil doslej zamolčan, spregledan in preslišan. Uporabljeni diskurz ljudi z gluhoslepoto, ugotovitev njihovega stanja, predstavitev doživljanja življenja, načinov sporazumevanja in jezika ter odpiranje prostora za integracijo v socialno prakso so temeljni prispevki, ki jih knjiga prinaša.

Avtonomni prostori so detektorji spregledanih potreb. Kažejo, kaj mestu manjka in da ne potrebujemo oblasti, da si ustvarimo tisto, kar potrebujemo in česar si želimo. Socialni cesntri so boljši kot centri za socialno delo. So tovarišice, ki ti posodijo denar, ko zagusti, poslušajo tvojo pesem, ko rabiš občinstvo, ti ponudijo streho nad glavo, tuš, skrivališče, ko bežiš, večerjo, pivo na kredo, objem, ko jočeš, in pesti, ko se moraš braniti, spremstvo k zdravniku, na zavod za zaposlovanje, pri iskanju stanovanja, pravnih problemih, nastavijo vse svoje kilograme pred policijo, ki te skuša deložirati. So najboljše tovarišice, so sestre.

Stroji socialnega dela niso mehanični, so človeški, mašine želja, delujoče sestavljanke, ki želje izrazijo, proizvajajo in uresničujejo. So združevanje ljudi v akciji ... Preiti je torej treba od semantičnih struktur k sintaksi dejanj. Socialno delo nastane, kjer ni moči. Je obračanje nemoči v moč.

Pričujoča knjiga obravnava postopek za oblikovanje pomoči uporabniku v socialnem delu, ki ga avtorica proučuje zadnji dve desetletji, podrobneje paga je raziskovala v doktorski disertaciji.

Dolgotrajna oskrba je razmeroma nova tema na dnevnem redu socialnega dela, zdravstva, socialne politike. Pojavila se je zaradi v zadnjem čsau tolikokrat omenjenih demografskih sprememb, staranja prebivalstva. Pa ni razlog samo ta, tema dolgotrajsne oskrbe je pomembna, ker načenja vprašanja, ki so tudi sicer pomembna, ko govorimo o solidarnosti, organizaciji storitev, ki jih ljudje potrebujejo.

Osebno načrtovanje in izvajanje storitev je metoda socialnega dela, je hkrati tudi močno orodje, s katerim se približamo uporabniku, ki omogoča spoj njegovih ciljev in možnosti v družbi in skupnosti, je orodje, ki omogoča boljše življenje, je pa tudi orožje, ki ga lahko uporabimo za uresničevanje pravic.

Čeprav se država z izvajanjem posebnih programov trudi izboljšati položaj Romov, ostajajo Romi in država vsak na svojem bregu. Monografija ugotavlja, zakaj je tako in kako bi bilo mogoče to spremeniti.

Raziskovalci smo bili kot fotografi ali snemalci s kamero. Z oddaljene točke smo opazovali panoramski razgled in na določenih mestih približali objektiv.