Poglavja: (1) Dezinstitucionalizacija n možnosti za vzpostavljenje skupnostne oskrbe, (2) Hitra ocena potreb in storitev ter hevristični model prehoda v skupnost, (3) Načela hitre ocene potreb in storitev, (4) Razvoj odgovorov in služb, (5) Sodelovanje s skupnostjo in zagovorniške strategije, (6) Organizacija hitre ocene potreb in storitev, (7) Metode in tehnike, (8)Raziskovalne spretnosti, (9) Ocenjevalni moduli, (10) Akcijski načrt.

Gre za temeljno delo na področju socialnega dela. Je plod dolgoletnega raziskovanja in ustvarjanja izvirnih konceptov, ki so ključni pri kompleksnem socialnem delu z družino. Avtorici pišeta o znanju o procesih, soustvarjanju izvirnosti koncepta pomoči, razvidnosti in ozaveščenosti, sodelovalnem pogovoru z družino, pomembnosti jezika socialnega dela, družinskih življenjskih potekih, družinah s številnimi izzivi, rejništvu, socialnem delu z družino v šoli, odklonskem vedenju mladih, starih ljudeh v družini in o socialnem delu z družinami v procesu ločitve ali razveze.

Knjiga odpira nov prostor za področje socialnega dela in možnost profesionalne potrditve dela z osebami z gluhoslepoto. Je pravzaprav druga znanstvena monografija o gluhoslepoti v slovenskem prostoru, s čimer postavlja temelje stroke in znanosti na tem področju pri nas. Knjiga bralcu razgrne pogled, ki je bil doslej zamolčan, spregledan in preslišan. Uporabljeni diskurz ljudi z gluhoslepoto, ugotovitev njihovega stanja, predstavitev doživljanja življenja, načinov sporazumevanja in jezika ter odpiranje prostora za integracijo v socialno prakso so temeljni prispevki, ki jih knjiga prinaša.

Avtonomni prostori so detektorji spregledanih potreb. Kažejo, kaj mestu manjka in da ne potrebujemo oblasti, da si ustvarimo tisto, kar potrebujemo in česar si želimo. Socialni cesntri so boljši kot centri za socialno delo. So tovarišice, ki ti posodijo denar, ko zagusti, poslušajo tvojo pesem, ko rabiš občinstvo, ti ponudijo streho nad glavo, tuš, skrivališče, ko bežiš, večerjo, pivo na kredo, objem, ko jočeš, in pesti, ko se moraš braniti, spremstvo k zdravniku, na zavod za zaposlovanje, pri iskanju stanovanja, pravnih problemih, nastavijo vse svoje kilograme pred policijo, ki te skuša deložirati. So najboljše tovarišice, so sestre.

Stroji socialnega dela niso mehanični, so človeški, mašine želja, delujoče sestavljanke, ki želje izrazijo, proizvajajo in uresničujejo. So združevanje ljudi v akciji ... Preiti je torej treba od semantičnih struktur k sintaksi dejanj. Socialno delo nastane, kjer ni moči. Je obračanje nemoči v moč.

Pričujoča knjiga obravnava postopek za oblikovanje pomoči uporabniku v socialnem delu, ki ga avtorica proučuje zadnji dve desetletji, podrobneje paga je raziskovala v doktorski disertaciji.

Dolgotrajna oskrba je razmeroma nova tema na dnevnem redu socialnega dela, zdravstva, socialne politike. Pojavila se je zaradi v zadnjem čsau tolikokrat omenjenih demografskih sprememb, staranja prebivalstva. Pa ni razlog samo ta, tema dolgotrajsne oskrbe je pomembna, ker načenja vprašanja, ki so tudi sicer pomembna, ko govorimo o solidarnosti, organizaciji storitev, ki jih ljudje potrebujejo.

Osebno načrtovanje in izvajanje storitev je metoda socialnega dela, je hkrati tudi močno orodje, s katerim se približamo uporabniku, ki omogoča spoj njegovih ciljev in možnosti v družbi in skupnosti, je orodje, ki omogoča boljše življenje, je pa tudi orožje, ki ga lahko uporabimo za uresničevanje pravic.