Poljane so bile velika fara in spodobilo se je, da so imele tudi gledališče. Igre so se igrale na senikih, pod kozolci, na gostilniških dvoriščih, kasneje v novozgrajenem kulturnem domu. Igralci so hodili na gostovanja, družili so se in se imeli lepo. Mladi nismo poznali veliko uprizoritev, vedeli smo le, da je bilo nekaj izjemnih iger odigranih tudi v narečju. Svež je bil spomin in pripoved o odigranem Cvetju v jeseni v Mestnem gledališču v Ljubljani. Marsikatera gospa je odnesla iz dvorane moker robček.

Dawkins v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana).

Franjo Frančič ostaja zvest svoji poetiki: tudi v kratkem dnevniškem romanu Je zima v krilu poletja se giblje na tanki meji med družbeno (ne)sprejemljivim in osebno usodnostnim. Razgalja človeka, ki ga maličijo družinske travme in družbena neusmiljenost, v okruten svet vrženega otroka, ki (si) kot odrasel človek zadaja bolečino, ker je, prikrajšan za ljubezen, ranjen. Pri tem se ne ozira na družbeno in politično korektnost, pripoveduje brez okolišenja in olepševanja, toda prav groba govorica največkrat izdaja krhkost njegovih protagonistov.

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri. Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju zaide grof D'Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne …

Pričevanje človeka, ki mu je bilo naloženo nepredstavljivo kruto početje: namesto svojih krvnikov sežigati trupla umrlih, ki jih je moral pred tem še žive pospremiti v smrt. Shlomo Venezia v njem strne svojo izkušnjo deportacije v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, bivanja v taboriščni karanteni, dela v posebni komandi in pohoda smrti, ki ga je pripeljal v taborišča Mauthausen, Melk in Ebensee, kjer je dočakal osvoboditev. Pričevanje, ki prizanaša z grozljivostjo, navkljub grozljivi izkušnji pripovedovalca, enega redkih preživelih in danes še živečih sonderkommandov, ki so morali odstranjevati trupla iz plinskih celic, le-te vsakokrat znova očistiti in pobeliti z apnom, umrlim odstraniti proteze, populiti zlate zobe in ženskam postriči lase, trupla pa nato sežgati v krematorijskih pečeh, zdrobiti kosti in za njimi zabrisati vsako sled. O tej nepredstavljivi izkušnji Shlomo Venezia spregovori z iskrenostjo, ki je ubesedena izčrpno in nazorno ter skuša biti kar najbolj verodostojna. Njegova pripoved je na koncu knjige pospremljena z dvema zgodovinskima dodatkoma, ki jo umeščata v širši zgodovinski kontekst.

Po drugi svetovni vojni je bil Veyne krajši čas član Komunistične partije Francije, a čeprav je iz nje izstopil, je vse življenje ostal politično opredeljen intelektualec. O tem priča tudi njegova knjiga Kako je naš svet postal krščanski, v kateri se je ogradil od predpostavk o krščanskih koreninah današnje Evrope. V osnovi zgodovinsko delo je zaradi tematike seveda provokativno in polemično, včasih celo aktualistično, vendar vseskozi tolerantno in spoštljivo. Ta dvojnost ne izvira iz omahljivosti, pač pa iz dolge demokratične tradicije. Francoski intelektualec, ki nekaj da nase, nikdar ne podcenjuje svojih nasprotnikov; za spoštovanje do njih ima namreč dobre razloge.

Knjiga Okrog Ljubljane je izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici slovenske prestolnice in je tako prvi Kozinčev vodnik, ki se je omejil le na en del Slovenije. Ljubljana ima pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina. Pešpoti se ponekod začenjajo že za zadnjo avtobusno postajo mestnega avtobusa, samotna narava pa je dosegljiva po le nekaj kilometrih vožnje z osebnim avtomobilom.

Barack Obama je širši javnosti prvič postal znan ob svoji pojavitvi in glavnem govoru na Demokratski nacionalni konvenciji leta 2004. Štiri leta kasneje je postal prvi afroameriški predsednik ene najbogatejših svetovnih velesil – in to je še najmanj zanimiv podatek tega mladega, karizmatičnega intelektualca, ki je željo postati predsednik zasnoval zato, da bi Združenim državam vrnil svetovni ugled, še bolj pa zato, da bi obnovil, povečal in zagotovil blaginjo tamkajšnjim prebivalcem.

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.
Umetnost ljubezni pa ni le neizčrpen vir antičnih mitoloških motivov, zgodovinskih utrinkov in dragocenih antropoloških podatkov. Ovidij je bil tudi pronicljiv poznavalec človeških značajev, pa četudi na lahkotno ironični ravni. Človeškega načina razmišljanja o ljubezni ne poenostavlja zgolj na »moški« in »ženski« vzorec, ampak ga diferencira tako po različnih karakternih lastnostih kakor po posameznih generacijskih obdobjih.