Knjiga Nebojše Pop-Tasića Dobesednosti je po eni strani dragocen gledališkozgodovinski dokument, ki zajema desetletno obdobje sodelovanja dramaturga Nebojše Pop-Tasića in režiserja Jerneja Lorencija (od Don Juana v SLG Celje leta 1999 do Nižine neba v SMG leta 2009), po drugi pa si na podlagi zbranega materiala in spremne besede Blaža Lukana prizadeva vzpostaviti tudi strokovni razmislek o naravi poklica praktičnega dramaturga.

André Lepecki v knjigi "Izčrpavajoči ples: uprizarjanje in politika giba" preučuje delo ključnih sodobnih koreografov, ki od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja preobražajo evropsko in severnoameriško plesno prizorišče.
V knjigi analizira projekte koreografov Jerôma Bela (Francija), Juana Domingueza (Španija), Trishe Brown (ZDA), La Ribot (Španija), Xavierja Le Roya(Francija/Nemčija) in Vere Mantero (Portugalska) ter vizualnih in scenskih umetnikov Brucwa Naumana (ZDA) in Willima Popa.L (ZDA).

Knjiga K norosti (in revoluciji) je nastala kot nadgradnja magistrskega dela hrvaške dramatičarke in teoretičarke Ivane Sajko z naslovom Vloga in tematizacija norosti v drami 20. stoletja. Avtorica v njej razširi področje svoje predhodne akademske raziskave ter vanjo poleg drame in gledališča pritegne še številna druga področja človekovega umetniškega in siceršnjega ustvarjanja.

Zbornik razprav Drama, tekst, pisava zastavlja serijo teoretskih preizpraševanj o mutacijah dramske in (ne več) dramske pisave ter gledališča in scenskih umetnosti, kot jih je beležila druga polovica 20. stoletja, izkristaliziral pa prehod v novo tisočletje.

Kaj je gledališka igra? Kako naj govorimo o njej? Kako doživlja igralca režiser? Katere lastnosti mora imeti igralec? Kakšno naj bo razmerje med teorijo in prakso? S temi vprašanji se v trilogiji Režija in igra (Mise en scène et jeu de l'acteur), ki v obliki intervjujev predstavlja eminentne igralce in režiserje našega časa, ukvarja kanadska raziskovalka Josette Féral.

Prigodnice so zbirka imenitnih, iskrivih in življenjskih verzov, ki jih je igralka in pesnica Mila Kačič ob različnih priložnostih imela navado pisati sorodnikom in prijateljem, pri čemer so med slednjimi seveda prevladovali ljudje, ki so bili tako ali drugače povezani z gledališko umetnostjo. Gre za knjigo čisto posebne vrste, ki ponuja edinstven vpogled v zaodrje slovenskega gledališča v drugi polovici 20. stoletja.

Janelle Reinelt je ena vodilnih ameriških gledaliških teoretičark, ki je večino svojega akademskega življenja namenila pisanju o tem, kako gledališče opravlja funkcijo socio-politične fantazije. Zadnje desetletje posveča pozornost temu, kako gledališki procesi in uprizoritveni dogodki pronicajo v vse vidike javnega življenja zahodne družbe.

Kot zapiše na zavihih knjige njen avtor, dramaturg in prevajalec Igor Lampret, so pričujoči dramaturški eseji nastali kot »spremne besede k posameznim uprizoritvam«. So tematiziran izbor različne dolžine in kakovosti, ki pa se vseeno dotika širših tem, povezanih s tenko rdečo nitjo, ki priča, da jih je pisala ista roka. Zato so tudi pričevanja o neposrednih dramaturških praksah, katerih kilometrina je v skoraj štirih desetletjih presegla sto uprizoritev.

Kot zapiše v spremni besedi h knjigi Dragan Klaić, je Papirnati kanu mešanica osebnih spominov, teoretičnih argumentacij, zapisov s potovanj in pisemskih odlomkov. To je esejistično delo, v katerega središču sta radovedna osebnost slovitega režiserja Eugenia Barbe in njegovo poklicno delo v gledališču. Teorija je zanj seštevek eksperimentov in izkustev, niz eksperimentalnih ugotovitev, katerih praktična vrednost je v tem, da vodijo in navdihujejo eksperimentiranje in iskanje nekakšne esence igralčevega bivanja in prezence.

Ameriški teoretik Philip Auslander v knjigi V živo: Uprizarjanje v mediatizirani kulturi izprašuje ontološki status uprizarjanja v živo za občinstvo v sodobni družbi, ki ji vladajo množični mediji in v kateri televizija ne predstavlja zgolj enega izmed obstoječih diskurzov, temveč je postala elementarni in določujoči element naše kulturne ureditve.