Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem?

Na ozadju neprizanesljivih opisov krogov zasvojencev z mamili in odnosov, ki se tam tkejo, ženska, ki jo ves svet pozna kot Christiane F., razkriva vse in pred bralca stopa z iskrenostjo ter skromnostjo, ki presenečata.

Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo, in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom.

Christiane je bila rojena leta 1962. S starši se je še kot otrok preselila v Gropiusovo mesto v Neukölnu v zahodnem Berlinu. Oče je bil alkoholik in se je do svojih dveh hčerk pogosto nasilno vedel, mati pa je bila večkrat odsotna. Christiane je v skupini malce starejših prijateljev prvič poskusila hašiš pri dvanajstih letih. Postopoma so eksperimentirali z drugimi drogami, kot so LSD in različne tablete. Pri štirinajstih je bila zasvojena s heroinom in se je na železniški postaji ZOO vdajala prostituciji.

Kai Herman in Horst Rieck, novinarja nemške revije Stern, sta Christiane spoznala leta 1978, ko je proti moškemu, ki je deklicam v zameno za spolne usluge dajal heroin, kot priča nastopila na sodišču. Novinarja sta raziskovala berlinsko narkomansko sceno, zato sta se s Christiane dogovorila za dveurni intervju. Dve uri sta se razvlekli v dva meseca, postopoma, po objavi več člankov in intervjujev, pa se je Stern odločil, da izda knjigo.

Knjiga Mi, otroci s postaje Zoo sledi Christianinemu življenju med letoma 1975 in 1978, oziroma med njenim 12. in 15. letom, in opisuje tudi več Christianinih prijateljev in razkriva narkomansko sceno Berlina. Knjiga je postala najbolj prodajana knjiga v Nemčiji, samo v prvih nekaj letih po izidu je bila prevedena v več kot 15 jezikov, prodali pa so je več kot 3 milijone izvodov. V večini nemških šol je uvrščena na seznam obvezne literature. Christiane F. še zdaj živi od avtorskih pravic za to knjigo. Leta 1981 je bil po njej posnet film z istim naslovom.

Ko je Sonja Vukovic, novinarka srbskega očeta in nemške matere, prvič prišla v stik s Christiane F., je bila študentka drugega letnika poklicne akademije Axla Springerja, delala je za časnik Die Welt, za seboj pa je imela izkušnje z novinarskim delom pri različnih lokalnih medijih in časopisih, med drugim kot svobodna novinarka pri časopisu Rheinische Post, pripravnica pri Der Spieglu in zunanja sodelavka pri dnevniku Berliner Morgenpost. Sodelavci, ki so že poznali Christiane F., so ji rekli: »Takoj ve, kdaj nisi iskren, in se pri priči potegne vase!« Zato je bila odkrita: »Dober dan, tu Sonja Vukovic. Sem novinarka časnika Die Welt in rada bi napisala reportažo o tem, kako živiš trideset let po filmu Mi, otroci s postaje Zoo,« je rekla, ko se je Christiane Felscherinow odzvala na zvonjenje domofona pri vratih njenega bloka v Teltowu in v slušalko omahljivo dahnila malce zaspan: »Halo?«

Sonja takole opisuje njun prvi stik:

Ko se je oglasila po domofonu, je bilo skoraj poldne. Predstavila sem se in povedala, kaj bi rada, sledil je kratek premolk, nato pa je Christiane rekla: »To zame sploh ni primeren trenutek, vaše zvonjenje me je zbudilo. Samo svojo vizitko spustite v moj nabiralnik.« In je odložila slušalko.
Potem pa tišina, nisem si izbrala dobrega dne.
Hotela sem, da bi se ji vtisnila v spomin kot kar se da zanesljiva oseba, zdaj pa sem ji bila prisiljena pustiti vizitko.
Nato se je zaslišalo brnenje, ki mu je sledil škljoc, in kovinska ter steklena vrata zgradbe so se odprla. Vstopila sem v zelo čisto vežo s sivimi tlakovci, belo ometanimi stenami in temnim stopniščem ter med osmimi belimi nabiralniki poiskala tistega z imenom Felscherinow. Opravljeno. Rekla sem si, da Christiane očitno stanuje v tretjem nadstropju – nato pa sem potisnila svoje sporočilo v špranjo nabiralnika in odnesla pete.
Christiane o tem dogodku še danes pripoveduje vsem, ki jim me predstavi. »Sonja je bila prva novinarka, ki ni izkoristila priložnosti, da bi pohitela k mojim vratom,« vedno reče. »Ni buljila skozi kukalo niti zasliševala sosedov: kako je živeti pod isto streho s Christiane F.?«
Ker sem spoštovala njeno željo po miru, sem si prislužila njeno spoštovanje.
Več kot dvajset ur pozneje je pozno zvečer res zazvonil moj mobilni telefon. Neznana številka. »Halo, tu Christiane,« je rekel glas kronične kadilke, tokrat bolje razpoložen. Osupnila sem in ona je to opazila. »Saj sem vendar rekla, da bom poklicala,« je nadaljevala, kot da bi bilo to nekaj povsem samoumevnega.