Sapfo – Pesmi

Bila je lirska pesnica, ki je razvila lastno sapfiško kitico. Njej pripisujejo vodenje estetskega gibanja, ki se je nagibalo stran od klasičnih tem bogov k temam izkušnje človeškega posameznika. Epigram, ki ga pripisujejo Platonu, jo označuje kot ‘deseto muzo’.

»Pričujoča izdaja Sapfinih pesmi je še posebej pomembna zaradi dveh razlogov: najprej zato, ker prinaša celotno ohranjeno zapuščino te pesnice, in to dvojezično – vsa besedila so navedena tudi v grškem izvirniku. Potlej je zbirka pomembna še zaradi spremne študije, ki z uravnoteženim pristopom končno enkrat ne okoliši in ne menca okrog Sapfinega homoerotičnega naboja (in za vselej zabriše v smeti že stokrat zastarela reševanja pesničine časti pred grozljivimi – in seveda povsem izmišljenimi! – obtožbami nenaravne strasti). Marinčičeva študija je polna zanimivih analiz, podatkov in interpretacij o ‘možačasti Sapfo’ (kakor jo je poimenoval Horac), njenem krogu deklet in položaju v antičnem lirskem kanonu. Čeprav se Marinčič nazadnje vrne k verjetni hipotezi o tem, da so bila dekleta Sapfine ‘gojenke’, prej dodobra pretrese možnosti in predsodke, ki so povezani z anahronističnim razumevanjem njene ‘zasebne šole’ in z ritualizirano oz. institucionalizirano homoseksualnostjo (tudi v antiki ni bila vse hierarhija in istospolna erotika ni bila zmeraj zvezana s starostno razliko).

In potem (pravzaprav: najprej) so tu pesmi. Sapfo v sicer drugačnem kontekstu zapiše, da ‘le za delež smejo ljudje prosit’. In res: le delež pesmi, teh predlog za glasbeno izvedbo, se nam je ohranil. Iz pričujočih 192-ih fragmentov, ki so včasih tudi ena sama beseda, pa razbiramo širok razpon odnosov in intimnosti. Rečeno z enimi takšnih fragmentov (36): ‘hrepenim in iščem’.«

Iz recencije Andreja Zavrla.