Glavna junakinja Puro je hindujsko dekle, ki se pripravlja na poroko z Ramchandom iz bližnje vasi. Vendar je ne dočaka, ker jo prej ugrabi Rashid, mladenič iz muslimanske družine, ki je že več rodov v sporu z njeno. Ugrabitev je maščevanje za dejanja prednikov; Rashid jo izpelje po ukazu sorodnikov, vendar do Puro ni nasilen niti nespoštljiv, saj mu je dekle všeč. Ona pobegne domov, a je starši iz strahu ne sprejmejo nazaj. Zato se vrne k Rashidu, rodi njegovega otroka in se počasi sprijazni s svojo usodo, novo (muslimansko) vero in novim imenom – Hamida.

Njenega brata medtem poročijo z Ramchandovo sestro Lajo. Med spopadi med hindujci in muslimani je tudi ona žrtev ugrabitve; Hamida to izve, jo poišče in z Rashidom ji pomagata pobegniti. Omogočita ji, da skupaj z možem, Hamidinim bratom, odpotuje k domačim, ki zdaj živijo v Pakistanu, sama Hamida pa se za to ne odloči, ampak ostane z Rashidom, saj je po vseh skupnih letih njen dom zdaj njegova hiša.

Zgodba s precej zapleti, značilnimi za kraj in čas dogajanja, polna trpkosti pa tudi, predvsem skozi misli in besede glavne junakinje, strpnosti in razumevanja. Za nas pa tudi zanimiv pogled v oddaljen del sveta in težek del njegove zgodovine.

O avtorici:

Amrita Pritam (1919 – 2005), verjetno najuspešnejša in najslavnejša pandžabska književnica, je bila tudi ena najplodovitejših: bila je pesnica, pisateljica, esejistka, napisala je nekaj biografij in avtobiografijo, dolga leta je urejala mesečno literarno revijo. Začela je kot romantična pesnica, a je kmalu postala del naprednega, družbeno angažiranega pisateljskega gibanja; zlasti po ločitvi od moža leta 1960 so njena dela dobila izrazitejšo feministično noto. Po dramatičnih dogodkih leta 1947, ki so tema številnih njenih del, se je preselila iz Lahoreja v Indijo. Pisala je v pandžabščini in hindiju in ostala priljubljena na obeh straneh meje.

Dobila je tako rekoč vse najvišje indijske literarne nagrade, častne nazive več uglednih univerz pa tudi nekaj priznanj v tujini, saj so njena dela prevedena v številne jezike (angleščino, francoščino, danščino, japonščino, mandarinščino itd.). V slovenščino je prevedena zgodba Nihče ne ve (1983).