Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.

Slovar splošno priznanih resnic je zgodovinski dokument v več kot enem pomenu besede. Odstre nam pogled na globoko zagrenjenega, s tegobami prezgodnje starosti obteženega moža. Kot odsev nekega časa pa ga lahko beremo tudi v širšem, ne le v biografskem smislu. Ob marsikaterem geslu bomo najbrž pomislili, da je človeška neumnost večna, vendar ima pri Flaubertu ta priznana resnica zmeraj tudi čisto določen družbeni kontekst. Svet Slovarja je (med drugim) svet Gospe Bovary, predvsem pa njenih prvih bralcev in ocenjevalcev.

In ne nazadnje: drobno delo, ki ga držimo v rokah, s presunljivo nazornostjo ponazarja nikdar razrešeno dilemo, iz katere je zrasel eden najveličastnejših opusov v zgodovini svetovne književnosti. Če bi ne bilo te tragične in včasih tragikomične razklanosti, bi bila Flaubertova literatura res le »realizem«. Vendar Flaubert ni bil nikoli realist v učbeniškem pomenu besede. Bil je svečenik literarne lepote, sovražnik banalnosti, ki mu radovednost ni dala, da bi odmaknil pogled od sveta. Zaničeval je Bovaryjevko, a je hotel poznati vsebino njene omare. Zaprl se je pred svetom, a je do zadnjega s sarkastičnim posmehom prisluškoval njegovemu blebetanju. (dr. Katarina Marinčič)

O avtorju:

Gustave Flaubert (1821–1880) velja za enega največjih francoskih in svetovnih romanopiscev. Znan je predvsem po svojem prvem romanu Gospa Bovary (Madame Bovary, 1857), ki ga lahko pospremimo s splošno priznano resnico »Gospa Bovary, to sem jaz!«. Ob Vzgoji srca porečemo »realizem«, ob Salambo »pobeg v romantiko«.

Gustave Flaubert, čigar veličastni opus obsega tudi Tri povesti, Skušnjavo svetega Antona, roman Bouvard in Pécuchet ter ne nazadnje Slovar splošno priznanih resnic, že poldrugo stoletje meša štrene literarni zgodovini, bistroumnemu bralcu pa vsakič znova dokaže, da je za kakršnokoli literarnozgodovinsko floskulo kratko malo preimeniten.