Zgodbo pripoveduje ena od udeleženk idiličnega šolskega izleta po Renu leta 1911 ali 1912. Pozneje – ob koncu druge svetovne vojne – begunka v Mehiki, izčrpana od dolgotrajne bolezni, v omotici puščavske vročice poleti v spomine in čas svoje rane mladosti, pred prvo svetovno vojno, ko so bili vrstniki še vsi ›nedolžni‹ in polni možnosti. Nekatere od njih je iz življenja iztrgala že prva svetovna vojna, preostale druga. Nekateri so pozneje postali biriči nečloveškega režima, vzvodi fašističnega morilskega stroja, drugi njihove žrtve, mnogi so skušali ›samo‹ preživeti in se prilagoditi, kar pa jim prav tako ni pomagalo in so storili enako bridke konce.

Ta pripoved, ki velja za eno najboljših kratkoproznih del v nemški književnosti, se bralcu kakor pahljača usod razpira na več časovnih ravneh. Zgodba, ki je nekakšen literariziran ›šolski spis‹, govori o šolskem izletu, sošolkah in vrstnikih na njem, pripoved pa neprestano – kakor ›motnje na zvezah‹ poljskih telefonov – prekinjajo prospektivni vložki, torej časovno-logični prekrški, mogoči, ker pripovedovalka v času pisanja tega ›šolskega spisa‹ že pozna poznejše usode opisovanih posameznikov. Raznolika paleta njihovih usod je tako postavljena v neposreden kontekst z usodo naroda, ki se je sredi prejšnjega stoletja, zaslepljen in zastrupljen od populizmov najslabše baže, tudi hočeš nočeš razdelil na storilce, žrtve in tiho množico tistih, ki so ›dopuščali‹ … na varni razdalji dopuščali, da so morilci morili in žrtve umirale. Ta na glavo postavljena pripovedna perspektiva je tako prav kričeče učinkovita, saj skoznjo dobesedno gledamo, kako se otroci starajo hitreje kot starši, kako stare generacije preživijo vojno za vojno, mladi rodovi pa v njih brutalno drug za drugim padajo, kot muhe.

Izlet mrtvih deklet je kratka pripoved, a silovita, neizprosna kritika logike vojne, sledenja norosti in populizmom – in boleče iskren, odločen zagovor dragocenosti posameznika, njegovega edinega in edino resničnega življenja.

Na naslovnici: August Macke, Dekleta pod drevjem, 1914

O avtorici:

Nemška pisateljica Anna Seghers (pravo ime Netty Reiling), 1900–1983, se je rodila v Mainzu, v judovski družini. Po višji dekliški šoli je med prvo svetovno vojno pomagala ranjencem, kasneje pa maturirala ter študirala zgodovino, umetnostno zgodovino in sinologijo v Kölnu in Heidelbergu. Leta 1925 se je poročila z madžarskim sociologom Lászlóm Radványijem in v tistem času tudi začela objavljati (pod psevdonimom Anna Seghers).

Že konec dvajsetih let je vstopila v Nemško komunistično partijo ter Zvezo proletarskih in revolucionarnih pisateljev. Družbeni angažma je zaznamoval vse njeno osebno življenje in umetniško ustvarjanje, zvesta mu je ostala tako rekoč do konca.

Toda nacistični režim je kmalu posegel tudi po judovski pisateljici Anni Seghers, zato je – potem ko so jo gestapovci za kratek čas zaprli in zažgali njene knjige – z družino prek Švice pobegnila v Pariz, od tam pa po začetku vojne v južno Francijo; po raznih zapletih so prek Marseilla in še več drugih postaj končno prispeli v Mehiko. Tam je bila ves čas vojne, po letu 1947 je nekaj časa živela v Zahodnem, od leta 1950 pa v Vzhodnem Berlinu. Skoraj tri nadaljnja desetletja je bila aktivna v vzhodnonemškem političnem in kulturnem življenju.

Njeno literaturo prežema zavzemanje za delavstvo in humanizem, njeni romani so prikazi vzpona nacizma ter (pozneje) boja revolucionarjev za pravičnost in delavcev za človečnost. V slovenščini imamo doslej prevedena njena romana Sedmi križ in Mrtvi ostanejo mladi, zgodba Izlet mrtvih deklet pa je bila prvič objavljena leta 1965 v zbirki osmih evropskih novel.