Junakinja se pogosto znajde v vmesnem prostoru, med strejtovskim in homosvetom, med muko prikrivanja in bližajočo se apokalipso razgaljanja, tako rekoč v sladkih vicah predrazkritja, ki jih primerja s sprehajanjem po rezilu. Zato si pred odhodom med ljudi, kjer jo najbolj zanima določena ženska, nadene šminko, bojne barve, čeprav se še bolj kot z okoljem bojuje sama s sabo.
Tudi za pripovedi z že deklariranimi lezbičnimi pari, ki si ustvarijo družino ali pa se razhajajo in preigravajo že preverjene scenarije partnerske drame, je značilno neko prečenje, ki kaže na globalno nemoč približevanja drugemu, pravzaprav drugi.
ravno tako pa so kratke zgodbe prodorne avtorice Jedrt Lapuh Maležič prežete z neposrednim jezikom in s humorjem, ki nam glavne like približata kot povsem vsakdanje in prepričljive modele, ki dihajo, nakladajo, se izmikajo, kolnejo, tenko piskajo, se napihujejo in se tako ali drugače razkrivajo in krvavijo čisto blizu nas. Najdemo jih v Savcu, v ljubljanskih klubih ali pa v domovih za ostarele, kjer mlad gej ali pa skin podnevi neguje starko, ponoči pa nerodno praktiicira dežurno sovraštvo. Vsi pa nam vzbudijo občutek, da smo jih že nekje srečali in slišali, vendar še nikoli tako zbrane, strnjene in ujete v eni sami knjigi.