Avtor začenja zgodbe z »videl sem« in v njih opiše, kar vidi nekdo, ki gleda z notranjim očesom in vidi tudi tisto, kar bi bilo za druge nevidno: nenavadne podobe in pripetljaje v senci vulkanov na Javi, na ledeni Arktiki, na brzicah Mekonga, na poljih smrti v Laosu in Kambodži, na himalajskih prelazih in »odčaranih« otokih Južnega morja, a tudi pomorske drame, kakršna je kronika upora na ladji Bounty. Pripoveduje izključno o krajih, v katerih je živel, jih prepotoval ali prehodil, in izključno o ljudeh, ki jih je tam srečal, ljudeh, ki so mu, kakor pravi v uvodu, pomagali, ga varovali, ogrožali, reševali ali ljubili. Kot zemljevidi dežel se epizode druga za drugo zvežejo v knjigo sveta, ki kartografira življenje in smrt, srečo in usodo.