V satirski igri mrgoli kršitev različnih pravil, ki se kopičijo in stopnjujejo do groteske. Tako najdemo kršitev pobožnosti, saj Kiklop ne časti bogov in jim ne žrtvuje, temveč jih zavrača in žrtvuje svojemu vampu; najdemo kršitev tabuja človeškega mesa, saj je Kiklop ljudožerec; najdemo kršitev gostinskega prijateljstva in prava priprošnjikov, saj Kiklop gostov ne sprejme in ne pogosti, temveč jih hoče vse požreti; najdemo kršitev kulturnega pitja vina, saj se ga Kiklop in Silen napijeta kot pijanca; najdemo kršitev seksualnosti, saj pijani Kiklop posili Silena. Kiklop je za svoje kršitve kaznovan. Razen Kiklopa kršijo pravila tudi Silen in satiri: od (krive) prisege do kletve, za kar so »kaznovani« v skladu z žanrom satirske igre, v kateri imajo imuniteto. Pravila krši tudi sam Odisej, kajti z epskih višav in od tragiške amoralne pretkanosti je znižan v bahavega nesposobneža in neprepričljivega govornika, ki se zanaša na nezanesljive in lažnive satire s Silenom na čelu. Odisej je v drami predstavljen kot amoralen, ker se zgolj utilitarno sklicuje na pravila in pravo, krši pa tudi kodeks junaškega obnašanja, ker se Kiklopu maščuje z oslepitvijo, čeprav mu tega ne bi bilo treba. V drami se pojavljajo številne kazni, med katerimi izstopa predvsem oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burkaška, ne grozljiva.