Dodana vrednost iz novega zornega kota (zakon dodane vrednosti)

Čeprav je izvor pojma star toliko kot je stara klasična politična ekonomija je v nekem trenutku prišlo do razcepa med makroekonomskim in mikroekonomskim gledanjem sveta. Če ga je makroekonomija ohranila predvsem zahvaljujoč statističnem ocenjevanju bruto domačega proizvoda, ki pa je spet rezultat spoznanj, ki so sledili Veliki gospodarski krizi iz tridesetih let preteklega stoletja, da je treba poudariti pomen celotnega narodnogospodarskega povpraševanja, ki ga BDP predstavlja, pa je mikroekonomija podlegla in se razvijala zgolj v smeri poudarjanja ene sestavine dodane vrednosti, to je dobička, in je zožila pogled na svet na pogled tiste družbene skupine, ki si dobiček prilašča, to je na pogled lastnikov (finančnega) kapitala, katerega pojavna oblika je tudi mantra finančne teorije, ki jo izraža pojmovna zveza vrednost za delničarje.

Po drugi svetovni vojni so bile generacije ekonomistov poučevane o tem, da mora vsaka družba odgovoriti na tri vprašanja, namreč kaj, kako in za koga proizvajati? Malo manj poudarka v poučevanju je bilo namenjenega temu, da odgovori na vprašanja potekajo preko odločitev združb, ki na vprašanje "kaj? (in tudi koliko?)" odgovarjajo z odločitve o proizvodih in storitvah s katerimi vstopajo na trg, na vprašanje "kako (in tudi v kakšnem času?" odgovarjajo z odločitvami o sestavi proizvodnih dejavnikov oziroma prvin poslovnih procesov, to je z odločitvami o lokaciji, naložbah, , zaposlovanju, financiranju in podobno, in na vprašanje "za koga?" odgovarjajo z odločitvami o segmentiranju trga. Vse te odločitve jih pripelje v širok prostor tveganj, v katerega se zlivajo tudi posledice eksternalij, ki jih prelijejo v okolje ali pa jih vanje zlijejo drugi iz okolja. Skratka, prihaja do interakcije, do prepletanja med vsako posamično združbo z drugimi in z vsemi okolji s katerimi je vsaka združba povezana. To prepletenost pa nam zelo nazorno ponuja že sama bilanca stanja! Malo manj pa jo ponazarja izkaz poslovnega izida, ki se osredotoča le na celotni oziroma čisto na koncu na čisti dobiček.

Dodatno sliko povezanosti in prepletenosti ter tudi vključenosti v združbo in ustvarjanje njenih poslovnih izidov, pa ponuja dodana vrednost, ki, kot nam nazorno pokaže avtor, iz računovodske kategorije prerašča v družbeno kategorijo, saj nas pelje do neposredne prepoznave deležnikov in njihovega prispevka k izidu poslovanja vsake združbe, preko tega pa tudi na razširjeni pogled na združbo, ki presega mejo lastniškega interesa in presojanja kategorij zgolj iz lastniškega zornega kota. To je avtor dosegel z izvirno opredelitvijo zakona ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti, ki kot pravi "velja v vsakem organizacijskem sistemu, kjer je trajnostni razvoj skupni cilj udeležencev". Z vidika ustvarjanja dodane vrednosti zakon definira dodano vrednost kot "čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lastno sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema". Z vidika usmerjanja dodane vrednosti pa poudarja, da "nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja".

Na podlagi tega zakona avtor v celoti razvije pogled na dodano vrednost z novega zornega kota, ki omogoča opredelitev dolgoročnega smotra gospodarjenja, vključno s socialnim in etičnim vidikom, reafirmacijo znanja v družbi, potrebnega za ustvarjanje in usmerjanje dodane vrednosti, za upravljanje in poslovodenje z vidika dodane vrednosti. Pri slednjem avtor razvije model poslovodenja na podlagi dodane rednosti, ki je usmerjen v trajnostni razvoj družbe. V okviru načrtovanja poslovanja izpelje še novo kategorijo presežne dodane vrednosti, s katero zagotovi spoštovanje načela ekonomske oportunitetnosti, in proces njene delitve med deležnike, ki pripelje do izkaza presežne dodane vrednosti, v katerem ni več mesta za dobiček. Kategorija presežne dodane vrednosti nadalje vpliva na finančno politiko združbe in na politiko ravnanja z zaposlenci oziroma z intelektualnim premoženjem.

Avtor nadalje posebej obravnava posebnosti informacijskega sistema, oblikovanje informacij in podaja zamisel celovitega poročanja v zvezi z dodano vrednostjo ter analiziranje dodane vrednosti in presežne dodane vrednosti.

V zaključnih poglavjih knjige avtor najprej povzame temeljne ugotovitve in novosti v zvezi z dodano vrednostjo in jih nadgradi z razmišljanjem o socialno-filozofskih sporočilih teoretičnih ter praktičnih korakih za družbene spremembe, ki bi izhajale iz razumevanja dodane vrednosti iz novega zornega kota. Nastala bi lahko nova družbena ureditev, avtor jo imenuje "socializem s človeškim obrazom" oziroma "neosocializem", ki bi združeval ekonomsko demokracijo in družbeno odgovornost v najširšem pomenu s ciljem zagotavljanja trajnostnega razvoja.

Prof. ddr. Neven
Borak

Recenzija

Knjiga dr. Živka Berganta »Dodana vrednost iz novega zornega kota« bi
morala vzbuditi radovednost vsakemu ekonomistu, ki je pripravljen bolj
poglobljeno in tudi kritično presojati družbeno dogajanje tako pri nas kot v
svetu nasploh. Sam sem ne le eden teh in takih ekonomistov, ampak mi je
področje, ki ga avtor obravnava, zelo blizu praktično od začetka moje strokovne
in kasneje znanstvene poti.

Že kot pripravnik za samostojnega analitika v podjetju z blizu 3.000
zaposlenci sem se namreč začel ukvarjati s sistemom nagrajevanja, torej z enim
od sestavnih delov razporejene dodane vrednosti, ki smo jo v času pred
spremembo družbeno-ekonomskega sistema dojemali predvsem kot dohodek. Problemi
v zvezi z njegovo delitvijo so me tako prevzeli, da sem se aktivno vključil v
urejanje problematike terciarne in kvartarne delitve dohodka najprej na ravni
dejavnosti gradbeništva, kasneje pa vseh gospodarskih in družbenih dejavnosti v
Sloveniji. Pot me je zato logično pripeljala do zaposlitve na Gospodarski
zbornici Slovenije, v okviru katere sem bil zadolžen za področje »ustvarjanja
in delitve dohodka«. Od tu je bil potreben le še povsem logičen korak k pisanju
in kasneje obrambi doktorske disertacije s podobno tematiko.

Predstavitev tega dela moje življenjske poti se mi pri tem pisanju zdi
koristna zato, ker bi bralcu rad povedal, da mi branje in ocena te knjige nista
bila zgolj neko rutinsko opravilo, ampak prepotrebno dodatno urejanje nekaterih
razmišljanj o vsebinah, s katerimi sem se v življenju že do sedaj podrobno ukvarjal.
Ta »potreba« je tako izrazita, da mi je bilo sodelovanje z avtorjem ob tematiki
ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti pravzaprav kar usojeno.

Dasi je v knjigi »uradni« poudarek na informacijah, povezanih s kategorijo
dodane vrednosti, je razumljivo, da se obravnava te kategorije ni mogla
izogniti širšim družbenim vidikom, ki jih ob prevladujoči zazrtosti v
pridobivanje dobička kot ciljne kategorije kapitalističnega družbenega sistema
povzroča že samo omenjanje dodane vrednosti kot vzporedne ciljne kategorije še
ne(po)imenovanega sistema trajnostnega ohranjanja našega planeta in njegovega
nadzorovanega izkoriščanja.

V sprehodu skozi poglavja knjige od same opredelitve kategorije dodane
vrednosti prek pomenskih vidikov izkaza te kategorije, njene ekonomike,
družbenega vidika njenega izpostavljanja, organizacijskih funkcij upravljanja
in ravnateljevanja do socialno filozofskega pogleda, ki ga poraja dodana
vrednost kot skupni cilj vseh njenih ustvarjalcev, se bralec zato sooči s
številnimi izzivi in seveda odgovori avtorja na večino le-teh. Na nekatera
vprašanja avtor namreč ni mogel podati dokončnih odgovorov, saj posegajo v samo
bistvo človekovega bivanja na edinem planetu, na katerem smo danes sposobni
živeti. V določenih primerih je bralec ob številnih navedkih velikega števila
slovenskih (to želim posebej pohvaliti!) in tujih avtorjev prisiljen, da se sam
zamisli in skuša najti odgovore, ki segajo dlje od prevladujoče doktrine
usmerjenosti k dobičku. Od ustrezne uporabe znanja in njegovega razvoja, kot
zapiše avtor v uvodnem poglavju, so namreč odvisne smeri razvoja družbe.

Če se bo bralec na nekaterih mestih soočil z navidezno nepopolno
opredelitvijo kakega pojma, naj ga potolažim, da ga popolnejša »čaka« nekaj
strani knjige naprej. So pa popolne opredelitve ekonomskih kategorij, ki jih še
kako pogrešam pri slovenskih ekonomistih, politikih in novinarjih,  pomembne, saj je za ustrezen učinek razprav
nujno, da pod določenim izrazom vsi sodelujoči razumejo enako opredeljen pojem.
Naj to ponazorim z iskanjem podobnosti ali razlike med dodano vrednostjo in
dohodkom, kar avtor predstavi na straneh 16 in 17. Na strani 18 avtor opozori
na to, da je računovodstvo v preteklosti dajalo temeljni poudarek vprašanju,
kako naj merimo dohodek. Pove, da obravnava dodane vrednosti odgovarja na
drugače zastavljeno vprašanje, in sicer, čigav dohodek merimo.

Od tu se avtor potrpežljivo dokoplje do splošnega zakona ustvarjanja in
usmerjanja dodane vrednosti, ki velja v vsaki združbi kot organizacijskem
sistemu, v katerem je trajnostni razvoj skupni cilj vseh udeležencev (str. 99),
še zlasti pa deležnikov (z)družbe. Poudari (str. 100), da nesorazmerno visoka
ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganj v delitvi dodane
vrednosti (glede na njihov prispevek) povečuje entropijo organizacijskega
sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja. Deleži v dodani
vrednosti ne morejo biti neodvisni od ekonomskih zakonitosti družbenega razvoja
(str. 161).

Delitev dodane vrednosti na »dohodke iz kapitala in dohodke iz dela« se ob
tem zakonu pokaže kot »umetna«, saj je njen skupni imenovalec (minulo in
tekoče) delo, le v skupnem ustvarjalnem naporu pa je omogočeno iskanje
ustreznih rešitev (str. 107). Zato zvrst lastnine ni več najpomembnejša, saj
pomeni lastnina le eno od oblik prispevka k ravnanju s tveganji, s katerimi se
srečujemo v vsakem delovanju. Znanje je skupni imenovalec vseh vrst dela, ki je
edini izvor ustvarjene  (in ne
pridobljene!) dodane vrednosti. Svojo vlogo ima pri tem seveda tudi t. i.
krivulja učenja, ki smo ji priča na vseh področjih, pa čeprav se zdi, da se
učenju o odnosih in razmerjih v družbi nekateri najbolj odgovorni namenoma
izogibajo.

Zato ne preseneča, da avtor ob izpostavljanju pomena informacij navaja
(str. 131) Pikettyja, ki je zapisal, da je ekonomska demokracija brez prave
računovodske in finančne preglednosti nemogoča. In še: brez resnične pravice do
poseganja v odločitve preglednost ne zaleže kaj dosti. Ekonomska demokracija je
odraz družbeno odgovornega upravljanja. Vse to zahteva (str. 145) globoke
spremembe v organizacijski kulturi, vrednotah, procesih odločanja in obnašanju
vseh v družbi.

Bralca kaže posebej opozoriti na ponujeni pojem »presežne dodane
vrednosti«, katere izhodišče je enakopravnost deležnikov, ne samo pri udeležbi
v tej kategoriji, temveč zlasti v pogledu enakopravnega sodelovanja vseh njenih
ustvarjalcev (str. 174). V predstavljenem izkazu presežne dodane vrednosti je
razvidno, da z vidika družbene odgovornosti, še manj pa z vidika trajnostnega
razvoja planeta in nas vseh kot njegovih uporabnikov, dobiček ni več temeljna
informacija o poslovanju (str. 176).

V ekonomski demokraciji so prav kazalci in kazalniki, ki vključujejo dodano
vrednost, pomembno orodje za merjenje poslovnih dosežkov (str. 217). Dodana
vrednost je namreč novoustvarjena vrednost, ki ne zmanjšuje vrednosti
premoženja oziroma blaginje, čeprav jo v celoti porabimo (potrošimo) (str.
225). Prav z nepravično razporejeno presežno dodano vrednostjo lahko pojasnimo
številne anomalije v svetu (str. 227).

Ob vseh teh ugotovitvah glede pomena (presežne) dodane vrednosti mora
nadaljnja razprava o potrebnih spremembah v vedenju vseh ljudi, zlasti pa
ustvarjalcev in usmerjevalcev dodane vrednosti, potekati ob čim manjši
obremenitvi s preteklimi dogmami. Brez take razprave (str. 229) ne bo spremembe
v miselnosti ljudi, ki je danes tudi pri najbolj vplivnih ujeta v navidezno
nepremostljive ovire.

Avtor nas na nujnost take razprave utemeljeno usmerja in usposablja s
številnimi znanstveno in strokovno podprtimi razmišljanji. Iz njih se lahko
vsak, ki mu je do družbe, v katerih se bodo vsi za delo sposobni prizadevali
prispevati k splošnemu blagru in ne iskali bližnjic k svoji višji življenjski
ravni v izkoriščanju drugih, pouči o vzdržnih razmerjih sodelovanja v
ustvarjanju dodane vrednosti in utemeljenih pričakovanjih glede deležev v njej:
svojih dohodkih. Zato knjigo priporočam v branje vsakomur, ki mu je iskanje
takih bližnjic tuje, še zlasti pa tistim, ki usposabljajo družboslovce za
življenje v družbi XXI. stoletja.

Prof. dr. Miran Mihelčič