VARSTVO SPOMENIKOV 47 - 48

Evolucijo varstva kulturne dediščine spremljamo od zelo omejenega polja umetniških del do širokega pojma dediščine. Pomen dediščine postaja v zadnjih desetletjih pod vplivom ekonomskih, kulturoloških, socioloških, tezhnoloških in političnih globalizacijskih procesov vedno bolj univerzalen in globalen. Industrijska revolucija je s spremenjenimi družbenoprostorskimi pojavi in procesi prekinila naravni stik med snovno in nesnovno dediščino, kar je posledično pomenilo pretrganje vezi med zgodovinsko tradicijo in identitetno kontinuiteto. Osrednji normativ sodobne, evrocentristično usmerjene varstvene stroke je poslej ohranitev dela ter varovanje njegove originalnosti in objektivnosti. Arheologija in muzeologija sta tisti znanstveni vedi, ki sta pod okriljem zahodne znanstvene epistemološke tradicije najbolj usodno vplivali na razvoj varstvene teorije in prakse. V zadnjih dveh desetletjih, ko smo ponovno odkrili pomen nesnovne dediščine, smo priča procesu, ki se vedno bolj odmika od zgolj zahodnocivilizacijskega razumevanja dediščine k postomoderni antropocentrični viziji spoštovanja kulturne raznolikosti. Osrednje filozofsko vprašanje varstva poslej ni več zgolj epistemološko, temveč tudi antološko.