Filozofi in ljubezen: Ljubiti – od Sokrata do Simone de Beauvoir

Dela mislecev ne tako redko precej odstopajo od njihovega zasebnega življenja. Je zato njihova podoba manj verodostojna? Avtorici sta prepričani, da ne. Menita, da so veliki geniji misli drugačni ljudje, ki so posvetili svoje življenje misli, a je zanje ljubezen od vseh tem najbolj iracionalna.

V pogovoru z Nicolasom Truongom v Hvalnici ljubezni je znameniti francoski filozof Alain Badiou o pričujoči knjigi zapisal, da je toliko bolj zanimiva, ker brez vsake vulgarnosti in vulgarizacije kombinira raziskavo o življenju filozofov in analizo njihovih naukov in je s tem pionirsko delo.

Aude Lancelin in Marie Lemonnier, ugledni novinarki francoskega tednika Le Nouvel Observateur, sta v knjigo združili leta raziskovanja in zbiranja gradiva in dostopnih informacij o biografijah Platona, Lukrecija, Montaigna, Rousseauja, Kanta, Schopenhauerja, Kierkegaarda, Nietzscheja, Heideggra in Arendt, Sartra in de Beauvoir. Njihove resnične ljubezenske zgodbe in slikoviti primeri iz sodobne umetnosti skupaj z nauki velikih mislecev omogočajo razumevanje vsebine tudi širšemu bralstvu.

Sokrat, Montaigne, Rousseau, Kant … Nenavadne povezave med miselnimi konstrukti in banalno realnostjo. … Vseskozi smo priča konfliktnosti, ker je treba služiti več gospodarjem. Vseeno je, kako se imenujejo – nadjaz in ono ali bog in hudič, pri čemer vsak gospodar terja nemogoče in v svojem vztrajanju ne odneha, naj gre za idealizirano askezo ali desádovsko razvratnost, pri kateri triumfirajo parcialni goni. Tako popolna sublimacija kot nebrzdano sledenje gonu pripeljeta v katastrofo, da, celo v smrt, razen v primeru popolne sublimacije, ki je po definiciji nemogoč podvig, ker noben proces ne poteče brez preostanka. /…/ Filozofom avtorici ne enkrat očitata dvojno moralo in neodgovornost, ko gre v njihovem življenju za zelo konkretne posledice ‘ljubezni’, potomstvo namreč. Temu se je v marsikaterem primeru slabo godilo in njegovo usodo lahko strnemo v misel: Nesrečen boš, če je tvoj oče filozof, zanemarjen boš ali celo kaj hujšega, morda pa se sploh rodil ne boš in niti za nesrečo ne boš imel priložnosti.

Avtorici o obravnavanih filozofih morda celo pretirano zlobno poudarjata prav tisto, kar je filozofe delalo nemodre, zelo prozaične in celo vulgarne, v privatnem življenju preveč nagnjene k takojšnji, neodloženi zadovoljitvi, kot je to posebej izpričano pri Montaignu, Heideggru in Sartru. Zadnja dva sta izkoriščala svoj položaj transferne osebe za uresničitev svojih poželenj in bila transgresivna preko vsake mere. Tako imamo pred seboj nekoliko žgečkljivo filozofijo, nekakšno filozofsko pornografijo s kritičnim pogledom od zunaj.

Ljubezni lastna logika se upira surovi diktaturi trga, kjer je posameznik zmanjšan na neizoblikovan osnovni delec, ki ga premika zgolj zakon egoistične preračunljivosti. Ljubezen, neodgovorna in nasilna, zahteva drugačen odnos do sveta.

Ljubezen, izrinjena na območje mračnih afektov, nabuhlosti in druge psihološke lepljive gmote, ki jo sonce razuma po definiciji tako slabo osvetljuje, preprosto ni snov za filozofe, prej zabava literatov. Sužnji tega prepričanja zato gledajo na ljubezen z značilnim moškim prezirom in se znašajo nad vsakim, ki zavrača ta mačistični pristop. Sliši se smešno, vendar je res. Ne smemo namreč pozabiti, da je filozofski govor o ljubezni govor moških. Ne vemo in nočemo napovedovati, kako bo v prihodnje, toda doslej je bilo tako. Zato se ni čuditi, da je v tej knjigi, če izvzamemo Hanno Arendt in Simone de Beauvoir, ki pa se ni imela za čisto filozofinjo, najti razmišljanja zgolj polovice človeštva.

Vsi po vrsti namreč govorijo o njej, čeprav z največkrat naravnost očitnim nelagodjem ali bahavostjo, pogosto celo z odkrito sovražnostjo. V resnici pa nam imajo vsi kaj povedati o ljubezni, o iluziji večnosti, ki jo zbuja, o trpljenju, ki ga povzroča, in o tem, kako bi ga bilo mogoče premagati.

Iz spremne besede Matjaža Lunačka.