Vojna ima za Ošlaka določene zakonitosti, ki ne nosijo v sebi zgolj negativnih posledic, temveč človeku lahko ponujajo možnost rasti in preobraževanja. Vojna je za Ošlaka obdobje, ko se izkaže resnica. Pokaže se človekovo prizadevanje za mir ali nasilje, ki ga je uresničeval že v obdobju miru. Tako se lahko med vojno tisti, ki je v miru »vlagal« v delnice miru in sožitja, dokaže ter potrdi in še potencira svojo miroljubnost, medtem ko na drugi strani kdo v vojni vidi priložnost za razširitev svoje hudobije. Ošlak dosledno ločuje med pravično in krivično vojno in se ne izogiba realnosti, kjer svetu vlada nasilje. Ob tem se tudi sprašuje o smiselnosti doslednega pacifizma. Osebno srečanje z vprašanjem miru in vojne zahteva tudi srečanje z vprašljivostjo č1oveške »podjetnosti«, ki se s kvazi humanizmom naslanja zgolj na lastne temelje in pozablja na transcendenco, za Ošlaka edino pravo merilo vrednotenja vojne in miru.