Knjiga je torej za Slovenijio pionirska, kar lahko prinaša dobro in slabo. Dobro je to, da bo za bralce (vsaj tiste, ki niso tovrstnih informacij iskali že v drugih jezikih) v njej morda skoraj vse novo, slaba ali vsaj ne najboljša pa bo morda njena heterogenost, torej to, da knjiga ni specializirana ali poglobljena v kakšno od cirkuškopedaoških specialnosti, temveč poskuša pokrivati narsikaj, čim več različnih vidikov cirkuške pedagogike.
Knjiga je plod dela v več poljih: za dejavnost samo je seveda najpomembnejše razvojno delo pri oblikovanju prakse cirkuške pedagogike, le-to pa je spremljalo raziskovalno delo predvsem iz dveh polj – študija mladine in raziskovanja socialne izključenosti, ki pomagata prej omenjeno prakso strokovno uokviriti. Pomembno je bilo še gledališko razvojno delo, ki se izraža predvsem v enem od poglavij knjige.
Cirkuška pedagogika je oblika pedagoškega dela z različnimi skupinami ljudi in spodbujanje avtonomne aktivnosti mladih, ki temelji na elementih sodobnega cirkusa, dramske in gibalne pedagogike ter interaktivnih iger.
Cirkuška pedagogika govori o tem, kako in zakaj uporabljamo cirkus. Cirkus namreč lahko uporabljamo na različne načine in za različne namene, zato ni vsaka cirkuška aktivnost tudi cirkuško pedagoška. Cirkuško aktivnost je potrebno opazovati tudi v kontekstu, v katerega je umeščena.