Metodološko je pristop večsmeren: povezuje teorijo medbesedilnosti, sistemsko in empirično literarno vedo, teorijo literarnega diskurza in naratologijo. Osrednje vprašanje teorietičnega dela je razmerje med avtobiografijo in fikcijo – torej med avtobiografsko stvarno snovjo in njeno literarizacijo; pri tem predstavi več možnih kriterijev za opredeljevanje pričevanjskega proznega žanra, ki se nanašajo na uporabo jezika, temo ter položaj avtorja in pripovedovalca.
V analizi pripovedne proze skuša avtorica na podlagi podrobnega branja besedil izluščiti očitne snovne prvine, ki izhajajo iz življenja avtoric, ter vrednostne in idejne plasti, ki avtobiografsko snov nadgrajujejo (npr. uporniškost, nekonvencionalnost, doživljanje moškega in njegove oblastnosti, družbena kritičnost, zaznamovanost, spolna in nacionalna identiteta ter stereotipizacija spolnih vlog). Avtorica pri tem prebrano tudi kritično vrednoti in opozarja na najpomembnejše slogovne poteze te ali one pisave. V sklepnem delu analizirana besedila, ki tako ali drugače prikazujejo "identiteto in oblike konstrukcije ženskega subjekta", avtorica še tipološko razvrsti v nekaj značilnih skupin glede na funkcijo avtobiografskega v njih, obliko oz. istovetnost avtorice, pripovedovalke in glavne osebe pripovedi ter vrsto diskurza v tej vrsti pripovedi.
Knjiga je pregled sodobne literarne teorije v povezavi z avtobiografijo, hkrati pa prinaša podrobne vpoglede v dela izbranih avtoric; kot taka je dragocen študijski pripomoček za vse, ki jih zanima tako splošna teorija književnosti kot avtobiografija in "ženska pisava"; vsekakor kakovostna knjiga, ki si zasluži najširši krog strokovnih bralcev….prof. dr. Igor Saksida.