Kapitalistični realizem. Ali ni alternative? (1. ponatis)

Razmeroma kratko besedilo deluje obenem kot manifest ter poglobljen esej, pripada hibridnemu publicistično-teoretskemu žanru, značilnemu za dobo zatona klasičnih akademskih javnih intelektualcev. Po tem močno spominja na nekatere trende pri mlajših intelektualcih v Sloveniji, denimo na nove tipe besedil, ki se pojavljajo v reviji Razpotja ali na spletni strani Radia Študent. Delo nagovarja milenijsko generacija v svetu hiperglobaliziranosti in komunikacijske premreženosti, na generacijo, ki v času razpadanja ustaljenih kulturnih form ter predvsem stalnih zaposlitev in uveljavljenih oblik dela ne more najti svojega glasu ter vzeti prihodnosti v svoje roke.

Fisher se oglaša kot intelektualec, ki mu je omenjeno stanje morda v največji meri uspelo razumeti ter mu v analizah dati konceptualno ozadje, mladim pa glas in referenčno polje.

Odlomek: 

To nelagodje, ta občutek, da ni nič novega, seveda tudi sam ni nič novega. Znajdemo se na zloglasnem
koncu zgodovine, ki ga je po padcu berlinskega zidu naznanil Francis Fukuyama. Fukuyamova teza, da je zgodovina z liberalnim kapitalizmom dosegla višek, je bila sicer splošno demantirana, a jo na ravni kulturnega nezavednega sprejemamo – celo predpostavljamo. […] V osemdesetih letih preteklega stoletja, ko je Jameson prvič predstavil svojo tezo o postmodernizmu, so vsaj na papirju še vedno obstajale politične alternative kapitalizmu. To, s čimer smo soočeni zdaj, pa je še globlji, še vseprisotnejši občutek izčrpanosti, kulturne in politične sterilnosti. […] Osemdeseta so bila obdobje, ko so se za kapitalistični realizem borili in ga vzpostavili, ko je postala doktrina Margaret Thatcher, da ni alternative – težko bi našli bolj jedrnat slogan za kapitalistični realizem –, brutalno samouresničujoča se prerokba.

O avtorju: 

Mark Fisher, znan tudi po blogovskem priimku k-punk, je bil angleški kulturni in glasbeni kritik ter filozof, ki je poučeval na Univerzi Goldsmiths v Londonu. Bil je eden tistih mislecev, ki so v začetku 21. stoletja vzpostavili nov tip intelektualca. Iz subkultur in podtalnih tokov stkani, vendar zato še toliko intenzivnejši vpliv, ki ga ima njegovo delo na novo generacijo delavcev in študentov, je neizmeren.

Njegov Kapitalistični realizem je izšel leta 2009 pri Zero Books in doživel nesluten uspeh, tudi v Sloveniji, v njem pa med drugim opisuje boj z depresijo kot družbeno, ne (samo) privatno boleznijo. Objavil je tudi deli Ghosts of My Life (Duhovi mojega življenja, 2014) in The Weird and the Eerie (Čudno in nelagodno, 2017) – slednja je izšla tik po njegovi smrti.