Kulturna hibridnost

Tema knjižice je, kot pove že njen naslov, kulturna hibridnost. To je tema, ki je od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej postajala vse bolj popularna in osrednja v malone vseh disciplinah družboslovja in humanistike. Taka ostaja še danes, čeprav je svoj zvezdni trenutek najbrž že doživela.

Pričujoča knjižica je napisana v značilno jasnem in zelo dostopnem jeziku. Burke se v svojih prikazih znanstvenih konceptov, teorij in problematik pogosto giblje blizu »spodnjega roba«, kjer se stroga akademska obravnava prelevi v popularizacijo. Vendar pa zmeraj pazi, da tega roba ne prestopi, da torej s poenostavljenimi in privlačnimi prikazi teoretskih konceptov, tako značilnimi za njegovo pisanje, ne gre predaleč.[2]

Akademsko pisanje, ki se giblje blizu »spodnjega« roba, pogosto opravlja funkcijo uvoda ali učbenika. Čeprav Burke svoje knjižice o kulturni hibridnosti ni izrecno označil za učbenik ali za uvod v študije kulturne hibridnosti, ta lahko vseeno odlično opravlja obe nalogi. Knjižica namreč ne prinaša nobenih pretresljivo novih spoznanj o hibridnosti, temveč predvsem pregledno prikazuje, povzema, kritično ovrednoti in diskutira o obstoječem stanju raziskav na tem področju. Njena izvirnost in novost se kaže predvsem v domiselni organizaciji prikaza problematike, ki jo je razčlenil (ter uredil po poglavjih) po ključu variacije objekta, variacije terminologije, variacije položaja, variacije odgovora in variacije rezultata kulturne hibridizacije. Od izida knjige do danes se je ta organizacija izkazala za produktivno in je pomagala narediti več reda v obravnavi problematike. Verjetno pa je proizvedla tudi nekaj teoretskih učinkov, ki so prispevali svoj delež k spoznanju, da je, če se izrazimo malce aforistično, navsezadnje tudi hibridnost (koncept hibridnosti) le hibrid. (Iz spremne študije Bojana Baskarja)