Šprah se v svojem eseju o istem avtorju loteva le dveh njegovih filmov (Stanje svari in Zgodba o Lizboni), skozi njuno analizo pa preide pot od zadnjih vzdihov estetike modernizma do pravega postmodernizma, videnega kot dokumentarec. Za prvi film velja, da je "film o filmu" par exellence, kar je pravzaprav tudi Zgodba o Lizboni, ki pa jo vseeno označujejo za "film o nemožnosti filma". Razpravama je dodana izčrpna Wendersova filmografija.